Kako preživeti življenje, če ves čas veš, da se bo končalo? To je eno od vprašanj, ki se odpirajo ob branju zbirke AvernoNobelove nagrajenke Louise Glück. Knjiga iz leta 2006 se vrača k antičnemu mitu o Perzefoni in Demetri, hkrati pa govori o travmi, smrti, naravi in izkušnji ženskega odraščanja. Naslov se nanaša na Averno, jezero blizu Neaplja, ki so ga stari Rimljani razumeli kot vstop v podzemlje.

Literarna teoretičarka, pesnica, prevajalka in profesorica Varja Balžalorsky Antić se je k Avernu v zadnjem času pogosto vračala. Zbirko je najprej brala v angleščini, nato v francoščini, zdaj pa tudi v slovenskem prevodu Veronike Dintinjane. K branju so jo pritegnile predvsem pesmi o Perzefoni in Demetri. Prav Averno je tista knjiga, ki jo je Glück po prejemu Nobelove nagrade sama priporočila svojim novim bralcem.

Averno sestavlja osemnajst pesmi, razdeljenih v krajše sklope. Zbirka se začne s ciklom šestih pesmi Oktober, ki sprva ustvari občutek apokalipse in brezupa. Šele pozneje postane jasno, da pesmi govorijo o odzivu na 11. september. Nato se v zbirki vse močneje pojavlja mit o Perzefoni, deklici, ki jo Had odpelje v podzemlje in se mora vsako leto vračati vanj.

Glück mita ne pripoveduje preprosto. Perzefona ni samo žrtev, Demetra ni samo mati, Had pa ni samo ugrabitelj. Pesnica mit vedno znova pogleda z druge perspektive. Glas v pesmih se lahko skoraj neopazno premakne od pesničinega glasu k Perzefoni, Demetri ali drugemu liku. Prav to večglasje odpira vprašanja o identiteti, travmi in tem, kako človek sploh razume lastno preteklost.

Smrt se skozi zbirko vrača kot nekaj, česar ni mogoče zares odmisliti. Varja Balžalorsky Antić jo povezuje tudi z življenjem Louise Glück. Pesnica je že kot mlada doživela smrt svoje sestre, ki je umrla še pred njenim rojstvom, sama pa se je v mladosti spopadala z anoreksijo. Izkušnja bolezni in vprašanje, kako preživeti življenje, se tako povežeta s podobo Perzefone in njenim nenehnim vračanjem iz podzemlja.

V Avernu ima pomembno mesto tudi narava. V pesmi Oktober pesnica zapiše, da je tisto, kar so drugi našli v umetnosti in človeški ljubezni, sama našla v naravi. Narava se poveže tudi z vprašanjem antropocena in s tem, kaj se zgodi, ko se konec približuje. Človek jo lahko uničuje, vendar narava ostaja večja od njega.

Branje Averna zato ni posebno lagodno. Varja ga opiše kot izkušnjo neugodja, ki pa naposled le preide v ugodje. Bralca resda odpelje v podzemlje, med travmo, smrt, mit in spomin, vendar ga tam tudi prisili, da se vpraša, kako se iz teh globin vrniti in kako prepoznati človeka, ki je iz njih prišel.