Dayner Tafur-Diaz je uveljavljen dirigent iz Peruja, ki živi in dela v Berlinu ter uspešno dirigira po Evropi. V SNG Maribor je dirigiral drugič, 16. septembra je vodil 1. simfonični koncert orkestra SNG Maribor v tej sezoni.

Foto: Jonathan Berger, https://nd-mb.si

Pogovor z dirigentom Daynerjem Tafur-Diazom, prevod izjav bere Igor Velše, pripravila in prevedla Tjaša Krajnc.

Gospod Tafur-Diaz, dobrodošli v Sloveniji, na vašem drugem gostovanju v Mariboru, kjer dirigirate simfoničnemu orkestru Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Kdo vas je povabil in kako je prišlo do vašega novega koncertnega angažmaja v Mariboru?

DTD: Povabil me je Simon Krečič, umetniški direktor mariborske opere in dirigent simfoničnega orkestra. Spoznal sem ga na dirigentskem tekmovanju v operni hiši v Liègeu, v Belgiji, kjer sem tekmoval, on pa je bil v žiriji. Prvič sem dirigiral mariborskemu simfoničnemu orkestru januarja 2026, ko smo izvedli: simfonično pesnitev Gozdovi pojejo Blaža Arniča, koncert Howarda Blakea z izvrstno violinistko Lano Trótovšek, v drugem delu pa Beethovnovo Osmo simfonijo. Nato smo izvedli še koncert v gledališču v italijanskem Tržiču.

Tokrat ste z orkestrom pripravili pester izbor štirih simfoničnih del: od uverture slovenskega skladatelja Lucijana Marije Škerjanca do baletne glasbe Igorja Stravinskega, s štirimi solisti pa še dva koncerta za dve godali: Camilla Saint-Saënsa in Maxa Brucha. Ste sami prispevali pri sestavljanju sporeda in tudi predlagali katero koncertno delo?

DTD: Koncertni spored smo izbrali trije ljudje: Simon Krečič je izbral Škerjančevo Svečano uverturo, programska vodja Festivala Maribor je v dogovoru s solisti predlagala oba instrumentalna koncerta, sam se za konec predlagal Brahmsovo Tragično uverturo ali Straussovo pesnitev Smrt in poveličanje, vendar sem nato raje izbral dinamično in razgibano baletno glasbo Ognjeni ptič Stravinskega, ki je primernejša za začetek sezone.
Glede koncerta Maxa Brucha naj omenim, da ga je skladatelj v izvirniku napisal za klarinet in violo, vendar je sam zapisal, da dovoljuje tudi izvedbo koncerta z violino in violo. Poudariti želim, da imata oba koncerta, tudi Saint-Saënsov za violino in violončelo – komorni značaj, zato bi ju lahko ob skrbni in natančni pripravi orkester izvajal s solistoma tudi brez dirigenta. V obeh koncertih sta oba solistična parta enako pomembna, vsako godalo tako lahko izrazi svojo spevnost in virtuoznost, melodični liniji pa se enakomerno prepletata. Ko pa omenjam komorni značaj obeh koncertov, mislim na komorno zasnovo glasbe, čeprav gre za običajno zasedbo orkestra, ne za zelo velik ali mali komorni orkester, saj ta ne vključuje le godala, ampak tudi pihala, trobila in timpane. Orkestrski glasbeniki morajo vseskozi poslušati oba solista ali solistki. Pomembno je, da mariborski simfonični orkester pogosto igra tudi operne predstave in zna med igranjem slediti solistom. Pri Saint-Saënsovem Koncertu za violino in violončelo gre za zelo romantično in poglobljeno glasbo, v Bruchovem Koncertu za klarinet in violo je tudi veliko romantičnih elementov, v zadnjem stavku pa čutimo bližino Mendelssohnove in Schumannove glasbene poetike, v izrazu pa je čutiti nekaj lahkotnosti in veselja. Menim, da je treba Bruchov koncert igrati ognjevito, s strastjo, a ne preveč, raje z lahkotnejšim občutkom. Poslušalci bodo to zaznali, posebej v zadnjem stavku, ki je zelo drugačnega značaja, kot ostala dva stavka.

Kakšen pa je vaš dirigentski odnos do glasbe Igorja Stravinskega in njegove baletne mojstrovine Ognjeni ptič?

DTD: Ta baletna skladba je bila prva, ki sem jo izvajal s profesionalnim orkestrom, to je bilo leta 2019. Za ta koncert sem izvedbo nekoliko osvežil. Skladbo je zahtevno izvajati, saj je pomembno, da so vsi parametri in značilnosti usklajeni ter ritmično urejeni. Zato sem z orkestrom to skladbo vadil podrobneje in pri tem popravljal manjše negotovosti ali napake. Današnja vaja in ponovitve so orkestru zelo pomagale, upam, da bo uspešna tudi izvedba na koncertu.

Kako pa se je razvijala vaša glasbena pot po prihodu iz Peruja v Nemčijo, kjer ste študirali dirigiranje?

DTD: V Nemčijo sem prišel leta 2017, najprej sem študiral na strokovni glasbeni šoli Srednje Frankonije, učil sem se tudi igranja na trobento. Leta 2019 sem začel študirati orkestrsko dirigiranje na Visoki šoli za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Stuttgartu pri profesorju Rasmusu Baumannu, pri katerem sem končal univerzitetni študij leta 2026. Posvetil sem se predvsem študiju dirigiranja, ob tem tudi trobente in klavirja. Nato sem se udeležil dirigentskega tekmovanja, kjer sem leta 2022 osvojil prvo nagrado na Mednarodnem opernem dirigentskem tekmovanju Valonske kraljeve opere v Liègu. Tam sem spoznal slovenskega dirigenta Simona Krečiča, ki me je povabil v Slovenijo, nato sem prejel še drugo nagrado na univerzitetnem dirigentskem tekmovanju v Almeríji v Španiji. Potem sem se preselil v Berlin, kjer sem začel sodelovati in se izpopolnjevati v Karajanovi akademiji Berlinske filharmonije.

Kdo so bili vaši profesorji ali druge glasbene osebnosti, ki so pomembno vplivali na vaš glasbeni in osebni razvoj?

DTD: Na strokovni glasbeni šoli sem imel zelo dobre pedagoge: učiteljico klavirja ter učitelja dirigiranja in korepetiranja. Za moj razvoj je bil zelo pomemben tudi učitelj trobente. Vsi trije so me zelo dobro pripravili za študij na Visoki šoli za glasbo v Stuttgartu. Tam pa sem tudi imel zelo dobrega profesorja, to je Rasmus Baumann, ki me je začel učiti dirigentske tehnike vse od začetka, preštudirati sem moral veliko skladb, ki so pomembne za razvoj dirigenta. Udeležil sem se tudi veliko mojstrskih tečajev. V Berlinu sem se veliko naučil od šefa dirigenta Berlinske filharmonije Kirila Petrenka, pri katerem sem že dve leti asistent, čez dva tedna bom delo pri njem končal. V Los Angelesu sem se medtem učil od venezuelskega dirigenta Gustava Dudamela, udeležil pa sem se tudi mojstrskega tečaja pri estonskem dirigentu Paavu Järviju. To je bilo zame pravo odkritje, predvsem glede načina razmišljanja o glasbi, dirigentske tehnike in tudi samega muziciranja. Od teh dirigentov sem se veliko naučil in dobil veliko novih glasbenih idej.

Kje je danes vaše življenjsko in delovno središče? Sodelujete z več orkestri po Nemčiji in tudi drugod po Evropi?

DTD: Zadnji dve leti živim v Berlinu, sem pa dirigent v samostojnem poklicu. To pomeni, da lahko sodelujem z različnimi orkestri, npr. v berlinski Koncertni hiši in v kölnski Operi, kjer sem dirigiral Offenbachovo opero Hoffmannove pripovedke. Rad dirigiram tako simfonično kot tudi operno glasbo, ki mi je všeč in me radosti. Tako lahko spoznam veliko orkestrov in se od njih učim, lahko še naprej razvijam svoj repertoar, preden bom dobil možnost, da postanem šef dirigent ali kaj podobnega. Povsod se učim, vsaka dežela in tudi vsak orkester ima svojo osebnost in identiteto, gre tudi za kulturne značilnosti in razlike, ki me bogatijo. Zelo dobro se razumemo in ko dirigiram v Sloveniji, čutim, da me orkester toplo sprejme.

Tjaša Krajnc

©