Savlov sin Lászla Nemesa iz leta 2015 je bil v svojem prikazu groze koncentracijskega taborišča v Auschwitzu revolucionaren – in sicer predvsem zaradi perspektive kamere, ki se je osredotočala na doživljanje glavnega lika. Film je pobral nekaj najpomembnejših nagrad tistega leta – Grand Prix v Cannesu, tudi oskarja za tujejezični film. Pred nekaj leti je Nemes posnel Sončni zahod – delo, ki ga je postavil v Budimpešto v čas tik pred Prvo svetovno vojno. Njegov novi film Sirota pa se dogaja v Budimpešti leta 1957. V njem je ponovno spojil osebno zgodbo glavnega lika in prikaz močno travmatizirane madžarske družbe po spodletelem poskusu revolucije leto poprej. Torej znova zgodba z močnim zgodovinskim ozadjem. Film, ki ga predvajajo v slovenski Art kino mreži, je bil premierno prikazan na lanskem Beneškem filmskem festivalu.