Gozd je ena najstarejših podob v literaturi, mitologiji, filozofiji ter drugih humanističnih vedah. Kot prostor skrivnosti, preizkušnje, samote, svobode ali stika z naravo se pojavlja že v antičnih mitih in epih, pozneje pa v srednjeveških pripovedih, pa potem v romantiki in moderni ter vedno bolj v sodobni literaturi in okoljski humanistiki. O gozdu so pisali številni avtorji, kot sta na primer Dante in Thoreau, a pomembna razmišljanja o gozdu so prispevale tudi številne filozofinje in pisateljice, kot sta na primer Robin Wall Kimmerer in Olga Tokarczuk. Te so gozd običajno razumele kot prostor spomina, identitete, skrbi za naravo in raziskovanja človekovega odnosa do drugih živih bitij. Zaradi svoje večplastnosti ostaja gozd navdih za umetnike, pisatelje, mislece in raziskovalce, ki v njem prepoznavajo tako konkreten življenjski prostor kot tudi močan simbol človekovega odnosa do narave, spomina, skupnosti in samega sebe. V to tematiko s knjigo Globoko v gozdu (UMco, 2026) vstopa tudi Irena Štaudohar, novinarka Sobotne priloge časopisa Delo. Avtorica predstavlja to delo in premišljuje še o pomenu, vlogi in simboliki gozda. Foto: detajl iz grafike na naslovnici knjige Globoko v gozdu (UMco, 2026, oblikovanje Rok Marinšek).