Nekoč, v času, ko so duhovi še hodili med ljudmi in so živali govorile človeški jezik, je ob vznožju meglenih gora živela premetena lisica. Bila je znana po svoji rdeči dlaki in po svoji pameti, ki je prekašala celo najstarejše modrece v vasi. Ljudje so se je nekoliko bali, saj so vedeli, da lisica nikoli ne pozabi krivice. In prav v tistih dneh se je zgodilo nekaj, kar je v njenem srcu prižgalo iskro maščevanja – iskro, ki je kmalu prerasla v zgodbo, o kateri so še dolgo šepetali ob ognjiščih. Vir: Zlata ptica, Najlepša pahljača, japonske pravljice, prevedla Zdenka Škerlj Jerman, Mladinska knjiga 1996, Ljubljana, bere Nataša Holy