Pogosto me prevzame občutek, da je vse, kar sem si zastavila nemogoče doseči. To doživljam kot nekaj, kar je močno prepleteno s komponento časa. V meni zraste neka ideja, ki se mi zdi dobra in velika, potem pa me prestraši ali celo odvrne misel na to, kako vse to realizirati v poplavi vsega, kar je potrebno narediti skozi vsak dan. Ko se preveč prepustim takemu razmišljanju, se čas hitro začne igrati z mojimi mislimi in prevzame me občutek, da ni na voljo le premalo časa v dneh, ki sledijo in so pred menoj, ampak se mi naenkrat celo zdi, da zamujam in da bi to, kar sem si zadala, v resnici morala opraviti že pred leti. Tako sem se pred časom namerno odločila v takih situacijah pritisniti na tipko »pavza« in vse skupaj ustaviti. Naravnati sem morala svoj časovni kompas in se iz tuhtanj o prihodnosti in premišljevanj o preteklosti postaviti nazaj v sedanji trenutek. Čas sem začela dojemati kot prostor. Zdelo se mi je bolj obvladljivo »postaviti se nekam«. Na čas sem začela gledati kot na prostor, prostor za karkoli.Lepo vas vabim k prijavi na e-novičke, prijavo lahko oddate na spletni strani sarawithtulips.com. Vsak ponedeljek pred 8. zjutraj boste v vaš inbox prejeli svežo mero motivacije in nekaj lepih besed za lepši dan, lepši teden in lepše življenje.Zaupajte mi svoj komentar pod objavo na mojem Instagram profilu @sarawithtulips.Več vsebin in vedno sveže inspirativne zapise najdete na moji spletni strani sarawithtulips.com.