V prevodu Aleša Mustarja na knjižne police prihaja zbirka treh zgodb Lepe tujke romunskega pisatelja, pesnika, esejista, univerzitetnega profesorja, literarnega kritika in publicista Mircea Cărtărescuja (1956), enega izmed najpomembnejših živečih romunskih avtorjev. Cărtărescu je prejemnik številnih literarnih nagrad, tudi nagrade Vilenica, prav tako se redno pojavlja kot kandidat za Nobelovo nagrado za književnost – letos se je denimo na lestvicah uvrstil v zgornjo peterico. Knjiga Lepe tujke se poigrava z avtofikcijo, saj v njej spremljamo pisatelja Cărtărescuja in njegove dogodivščine. Kot zapiše v uvodu, zgodbe »temeljijo na resničnih dogodkih in osebah, je pa v njih dosti več fikcije, kot se zdi na prvi pogled«. V zgodbi Antraks prejme nenavadno in nepričakovano pismo z Danskega, ki vsebuje sumljiv beli prah, ob čemer občuti precejšno paniko, zato nevarno pošiljko preda policiji, kjer pa se začnejo dogajati absurdne stvari. V drugi, najdaljši in naslovni zgodbi Lepe tujke mu sledimo v Francijo na gostovanje romunskih pisateljev, kjer spet doživljamo razne bizarnosti, začinjene z dobro mero humorja. Zadnja zgodba, Bacovijanska, pa je satirična obravnava literarne scene in njene samozadostnosti. Prevajalec Aleš Mustar ob tem dodaja: »V romunski sodobni književnosti ni avtorja, ki bi sebe bolj ‘fikcionaliziral’, ’literaliziral’, kot je to naredil Mircea Cărtărescu. V njegovih delih, polnih humorja, satire in grotesknosti, se brišejo meje med fantastičnim in običajnim, nadnaravnim in naravnim, med objektivnim in subjektivnim. Cărtărescu ustvarja lastno enciklopedijo resničnosti in sna, ki ju postavlja v okvir biografizma, avtoreferenčnosti in magičnega realizma. Tako nastane nova poetika, ki je ni mogoče uvrstiti v nobeno literarno zvrst, zato je prevajanje kateregakoli od Cărtărescujevih del praviloma velik prevajalski zalogaj. Zbirka (avto)biografskih kratkih zgodb Lepe tujke, začinjenih s precejšnjim odmerkom (samo)ironije – Cărtărescu se namreč zna zelo dobro pošaliti tudi na svoj račun –, je neusmiljena satira o tuzemskem življenju pisateljev.« Lepe tujke so pravo zmagoslavje slogovne spretnosti in humorne sproščenosti, ki ne bo nikogar pustilo ravnodušnega. Z avtorjem se je pogovarjala Anja Zidar.