Pesnik, pisatelj in dramatik Peter Rezman se podpisuje pod več kot dvajset knjig, najbolj poznan pa je po tem, da piše o tematikah, povezanih z rudarstvom in rudarskim življenjem, saj je delal v rudniku lignita Velenje in kasneje še dolga leta na področju okoljevarstvenih vprašanj Velenjske kotline. Tokrat se predstavlja s poezijo, ki se od tega rahlo odmika, a vseeno ostaja zvesta svojevrstni poetiki. Knjiga Stare pesmi pišem je nalašč razdrobljena, brez pravega fokusa, nezaokrožena, a ravno v tej svoji težnji se prav iskrivo sestavlja pred nami in ponuja miselne rudnike, po katerih lahko svobodno kopljemo. Samoironični naslov o pisanju starih pesmi avtor Peter Rezman komentira takole: »Nekoč sem začel pisati pesmi. Kar zgodilo se je. Puf in že je bila pesem. Sveža. Čisto nova. Pametni ljudje so rekli, da sem se začel vzpenjati na Parnas, a sem z leti uvidel, da to ni gora. Bolj je vse skupaj podobno stadionu. Ali pa cirkuški areni. Colombina in to. Zato je zdaj tako s temi pesmimi, ki me še srečajo na poti. Ni več novih. Stare se ponavljajo v neskončnost.« Gre za humorno, hudomušno pisanje, ki se ves čas vrača k osnovam – k pisanju in nadalje k besedi. Pesmi raziskujejo, kako se izraziti in najti skozi besede, kako segati po preteklih bolečinah, v dlani lovijo okruške otroštva, iz njih mezi prava neusahljiva življenjska energija. Vsakdanji prizori so obarvani z ironijo in rahlo karikirani, človeški stik pa ni vedno prijeten, temveč je lahko tudi moteč, presenetljiv, drugačen. Zbirka je razgibana tudi grafično, pesmi se po papirju sprehajajo čisto sproščeno, enkrat v obliki dežnih kapelj, kasneje v obliki kvadrata, trikotnika, sprevoda. Pesnik navduši z raznimi jezikovnimi igrami in domislicami, besede pa ves čas spretno razgiba, prelamlja, prepogiba in jih na splošno vešče prestavlja sem ter tja. Čeprav se knjiga izmika okviru, je zelo povedna pesem o zlaganju stvari v škatle, v katerih so nove in nove škatle, ki jo avtor sklene z besedami: »Vse naj se zbere ločeno«. Tudi besede, tudi življenje. Navdihujoče. Z avtorjem se je pogovarjala pisateljica Liu Zakrajšek.