Stephen King je napisal več kot dvesto kratkih zgodb, ki so bile praviloma najprej objavljene v različnih ameriških literarnih in komercialnih revijah, med drugim tudi v Playboyu. Brez neposredne vsebinske povezave (razen štirih novelet v knjigi Pomlad, poletje, jesen in smrt) so nato izšle v enajstih različnih izdajah; Mrtva straža (The Skeleton Crew) iz leta 1985 je njegova druga, v njej je dvaindvajset zgodb, od teh sta dve daljši t. i. noveleti: Balada o prilagodljivi krogli in Megla, ki je leta 2007 doživela filmsko adaptacijo režiserja Franka Darabonta, menda najboljšega inscenatorja Kingovih del, ki se je podpisal tudi pod Kaznilnico odrešitve in Zeleno miljo. Omenjene zgodbe pripadajo tako žanru znanstvene fantastike kot gotske grozljivke, nekatere pa imajo tudi izrazite avtobiografske note (Babica). Medtem ko za najstrašljivejšo med vsemi Kingovimi kratkimi zgodbami na splošno velja Skok iz te knjige (prvič objavljena leta 1981), je sam nekoč povedal: »Kar se tiče mojih kratkih zgodb, so mi najbolj všeč tiste najbolj nagnusne, ampak Preživetveni tip človeka gre tudi zame vendarle nekoliko predaleč.« Kingove pripovedi, ki jih radi povezujejo z deli E. A. Poeja in H. P. Lovecrafta, predhodnikoma med pisatelji grozljivk, raziskujejo najbolj šibke točke človekove zavesti in podzavesti, razvade in pregrehe sodobnega življenja ter načine, kako asocialno vedenje in negativne izkušnje strahu, nelagodja, jeze in šoka oblikujejo naše sanje in nočne more. Tokrat sta se o avtorju pogovarjala urednik in publicist Andraž Gombač in literarna kritičarka Maja Peharc.