Drage bralke, dragi bralci, prijazno vabljeni, da prisluhnete novi epizodi podkasta Beletrine v živo. Tokrat smo v goste povabili novinarko, igralko in imitatorko Valentino Plaskan. Z njo se je o njeni prvi pesniški zbirki Stena srca pogovarjala publicistka in novinarka Nina Cijan. Stena srca je pesniški prvenec televizijske in radijske voditeljice, novinarke in igralke Valentine Plaskan. Gre za poezijo, ki je nastajala dlje časa, odraža pa tako družbeno sliko kot bolj osebni, intimni portret, saj se ne boji odpirati navzven in biti ranljiva. Avtorica Valentina Plaskan ob tem dodaja: »Prva polovica knjige je nastala v trku besed in dejanj, ki so spremljala negotovost, ko je svet pozabil, da je več kot virus, ko je bilo včasih videti, da tisti, ki vodijo državo in bi morali skrbeti za dobrobit človeka, bolj razmišljajo o tem, kako napolniti lastne žepe in utišati glasove dvoma, kritike. Večno kontroverzno vprašanje prave strani je vprašanje, ki nas pospremi v knjigo. Ta je v času, ko je naš vsakdanji besednjak najbolj zaznamovala epidemija, postala tako pereča, da smo se o njej bali govoriti na glas, razen v redkih odkritih pogovorih v lastni glavi. Kdo je na pravi strani in ali ta sploh obstaja, pa je vprašanje, ki se z epidemijo še zdaleč ni zaključilo, zelo glasno odmeva tudi v vseh odtenkih nove »osvobojene« realnosti. Proces žlahtnjenja pa se zgodi v drugi polovici knjige, kjer sem nekatere pesmi, ki so nastajale leta in sem jih večino časa prepuščala samotnosti predalov in spominov, brez neke resne ambicije, da bodo kdaj sploh prišle do bralcev, znova prebrala. Ob tem sem ugotovila, da včasih v navalu navdiha spregledamo, da nekatere besede, ki ostanejo neizrečene, povedo več, kot če jih zapišemo. Zato sem nabor pesmi, ki so mi bile še posebej ljube in segajo celo v zgodnja dvajseta leta, kljub osebnim pomislekom, vendarle umestila v Steno srca.« Pesnica je v družbenokritičnih pesmih jedka, ironična in tudi cinična: »Nekateri ljudje želijo spati še naprej, / ne motite njihovega spanca, / izrežite jim ušesa, zamašite nosove«, obenem pa najdemo v zbirki mnogo močno osebnih, bolečih in ranljivih pesmi. Tako dvojno deluje tudi naslovna stena srca, ki jo lahko razumemo v smislu ločevalne, predelne, plezalne stene, torej nečesa, kar razmejuje, ali v smislu povezovanja, simbioze, in pesnica se zaveda, da gre pri sožitju vedno za relativno vprašanje iskanja ravnotežja s sabo in s svetom. Knjigo pospremi še izvirna oblika spremnega zapisa, saj avtorica o svoji poeziji izvede pogovor z njej ljubo pesnico Glorjano Veber.