Pravica do umetne prekinitve nosečnosti je v Italiji paradoks: na eni strani zgledna zakonodaja, na drugi resničnost, v kateri je zakon zgolj papir. Sprejeli so ga leta 1978, a je splav kljub temu v praksi težko dostopen, saj se več kot polovica zdravnikov in zdravstvenega osebja zaradi moralnih ali verskih razlogov sklicuje na ugovor vesti. V nekaterih italijanskih deželah, kot je na primer Molise na jugu države, je delež tega skoraj 90-odstoten.