Kitajska je s petnajstim petletnim načrtom naredila jasen premik od modela, ki je desetletja temeljil na hitri rasti, k modelu, ki v ospredje postavlja tehnološko avtonomijo in odpornost. Na Daljnem vzhodu ni več ključno, koliko gospodarstvo raste, ampak kako je zgrajeno in kako odporno je proti zunanjim pritiskom. Če bo Kitajska te cilje v prihodnjih letih uresničila – in izkušnje kažejo, da jih pogosto – kaj to pomeni za evropsko industrijo in za svet, v katerem se tehnologija vse bolj prepleta z geopolitiko? Bo stara celina na to odgovorila kot tekmica ali kot partnerica, ki razvoj razume drugače?