Ne glede na to, kdo smo in kje se rodimo, vsak od nas je upravičen do istih temeljnih pravic in svoboščin. Človekove pravice niso privilegij, so neodtuljive in univerzalne. Čeprav se ideja zdi enostavna in lahko uresničljiva, se izkaže, da ni tako. Uveljavljanje teh idej v zakonih in v praksi pogosto naleti na odpor. Zakaj? Kako to, da še vedno ne živimo vrednot, o katerih smo se dogovorili po drugi svetovni vojni? Zakaj so določene skupine ljudi v naši družbi privilegirane, druge pa stigmatizirane, postavljene na rob ali nevidne? Najprej odgovor na vprašanje, zakaj pri zagotavljanju človekovih pravic kljub nekaterim zakonodajnim korakom k več pravicam, ki so se zgodili v minulih letih, ne le stojimo na mestu, spremljamo celo proces odmikanja od splošne deklaracije človekovih pravic? Eden od odgovorov je proces, ki ga družboslovci poimenujejo s pojmom retradicionalizacija. Sociologinji prof. dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani se sklicevanje na tradicionalne vrednote v povezavi s politikami enakosti spolov v Sloveniji zdi problematično, opozicijski odnos med tradicionalnim in novim, današnjim in starim v družbi bi zato morali vedno razumeti v kontekstu vprašanj: “Komu in kaj določeno novo ali tradicionalno prinaša, omogoča oziroma ohranja več pravičnosti, enakosti, dobrobiti – večim ali zgolj izbranim v družbi? Ali ustvarja ali ohranja določeno raven blaginje, ali jo izničuje? Ali se na ozadju tradicionalnih ali novih praks postavljajo prostori svobod, ali pa jo omejujemo, morda celo zapiramo oziroma odpravljamo?” Več v oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.