Zakaj se tudi po 2700 letih vnetega branja še zdaleč nismo naveličali zgodb o mitoloških junakih stare Grčije od Ahila, Brizejde in Hektorja do Odiseja, Telemaha in Penelope?Britanski filmski režiser Christopher Nolan je s svojo ambiciozno predelavo Odiseje to poletje cel svet pripravil do tega, da smo se pogovarjali o Homerju. In imeli smo o čem govoriti! Začetnik grške literature je namreč sila enigmatična figura. Ne vemo, kdaj točno se je rodil, ne vemo, kako točno je živel in kje je umrl, ne vemo niti, ali je čisto zares napisal tako Iliado kot Odisejo. Vemo pa, da brez teh dveh pesnitev kratko malo ni zahodne književnosti oziroma, mutatis mutandis, zahodne civilizacije. In razločno tudi slutimo, da niti po 2700 letih vnetega branja Homerjevih mojstrsko upovedanih zgodb v interpretativnem smislu še zdaleč nismo izčrpali. Zakaj je tako, smo skušali dognati v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dva predavatelja s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, klasičnega filologa dr. Davida Movrina in filozofa dr. Blaža Zabela, ter mag. Jeleno Isak Kres, klasično filologinjo, ki nas je pred šestimi leti oskrbela z novim prevodom ključnih devetih spevov Homerjeve Iliade.

Foto: rimska kopija helenističnega doprsnega kipa Homerja iz 2. stol.pr. n. št. (Mike Peel / Wikipedija)