O nanodelcih v zadnjem času slišimo vse več in v najrazličnejših kontekstih, naj gre denimo za govor o najmanjših delcih v onesnaženem zraku ali za najsodobnejše nanomateriale, z vrsto zanimivih in koristnih lastnosti. Nanotehnologija velja za eno najbolj obetavnih in ključnih področij nadaljnjega tehnološkega razvoja in številni nanomateriali so si s svojimi posebnimi lastnostmi že dobro utrli pot na različna področja, od elektronike in gradbeništva, do prehrambne in kozmetične industrije, pa v medicino, farmacijo in še marsikam. Pravzaprav se zdi, kot da so povod. Zato kljub prednostim, ki jih prinašajo, morda ni presenetljivo, da zbujajo tudi nekaj nelagodja. Kako naj vemo, kaj v okolju počnejo vsi ti nanodelci in kakšen je njihov vpliv na organizme, tudi na ljudi. Konec koncev gre za izredno majhne delce, katerih posebne lastnosti izvirajo prav iz njihovih nano dimenzij, te pa jim tudi omogočajo, da se vedejo povsem drugače, kot bi se ista snov nekoliko večje velikosti. Kje in do kolikšne mere je nelagodje, ki se tu poraja, utemeljeno, koliko pa je povsem odveč? Kdaj so nanodelci dejansko škodljivi in kakšne možnosti uporabe po drugi strani odpirajo, da so deležni tolikšne pozornosti, naj gre za raziskave ali za njihovo uporabo v povsem konkretnih izdelkih? Tem vprašanjem smo se posvetili v Intelekti. V studiu so bile prof. dr. Damjana Drobne, vodja skupine za nanobiologijo in nanotoksikologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, prof. dr. Maja Remškar odseka za fiziko trdnihe snovi Inštituta "Jožef Stefan" in prof. dr. Julijana Kristl, vodja raziskovalne skupine za nanotehnologijo in nanozdravila na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani s Fakultete za farmacijo. Foto:Pixabay