Z antropologinjo dr. Ireno Šumi o antifašizmu in evropskih vrednotah ter zakaj moramo oditi iz 19. stoletja in zaloputniti vrata. Evropska unija je leta 2004, v letu, ko se ji je priklučila tudi Slovenija, potrdila evropsko ustavo, ki je na koncu države članice sicer niso ratificirale. V preambuli je pisalo: “da namerava Evropa, ponovno združena po bridkih izkušnjah, napredovati po poti civilizacije, napredka in blaginje v dobro vseh svojih prebivalcev”… torej po bridkih izkušnjah prve svetovne vojne, medvojnega časa, ko je vzniknil fašizem, in uničujoče druge svetovne vojne, ko sta bila uničena tako fašizem in nacizem. Antropologinja dr. Irena Šumi pravi, da mora biti poprava krivic iz časa nacizma, ena bistvenih točk evropskega programa. Poleg tega pa pravi, da nas mora skrbeti, ker ima antifašizem vedno manjšo vlogo v ideji Evropske unije. “Fašizem sam na sebi nima vrednot. Ima prazne vrednote, poveličevanje nacije, naroda, države in seveda kult osebnosti, ki je popolnoma obvezen. Mogoče se nam ta zgodovina v tem trenutku ponavlja na bolj klovnovski način, vendar ne smemo pozabiti, da je tudi del javnosti v tridesetih letih Hitlerja zaznaval kot klovna. Na misel mi pride Charlie Chaplin s svojim znamenitim filmom. Nauk bi bil, da klovnov ne smemo nikoli podcenjevati.” Njen priljubljeni ameriški javni intelektualec, sicer novinar in avtor, Cris Hedges citira nekoga in pravi: “Proti fašizmu se ne borimo zato, da bomo zmagali, ampak zato, ker je fašizem.” Se pravi, da fašizem vedno uveljavlja oziroma kot svojo perspektivo vidi stvari, ki jih v novejši analizi vedno več avtorjev prepoznava kot patriarhalizem. Osebno nesvobodo, razliko med spoloma, podrejenost žensk in otrok, uničevanje narave in lik mačota, ki je pravzaprav zelo skrivnosten. “Zgodovina tega metaforično dolgega 19. stoletja nas prepričuje, da je tisto, kar je najbolj nevarno, biti nema priča, t.i. ‘bystander’. Tisti, ki je vedno tiho, ki nič ne reče, ker ne gre zanj ali zanjo. Aktivirati se je seveda potrebno, ampak antifašizem kot stališče temelji v veliki prepričanosti v osebno svobodo. V resnici to niti ni toliko politično stališče kot je načelno ali moralno stališče.”