Dr. Paolo Terragnoli je zdravnik v prvi vrsti, spregovoril je o težkih trenutkih na intenzivni negi, zakaj je zdravstveni sistem v Lombardiji pred kolapsom in kaj moramo storiti, da se nam ne zgodi italijanski scenarij. Mesec dni je od tega, ko se je Italija srečala s prvim primerom okužbe s koronavirusom, 23. marca je bilo teh 63.927, od tega je 6077 umrlih, 7432 jih je ozdravelo. Italija je po številu mrtvih že v četrtek presegla Kitajsko, stanje je še posebej kritično v deželi Lombardija, kjer je kar polovica vseh okuženih, stanje pa se tudi še ne umirja. Dr. Paolo Terragnoli, zdravnik v prvi vrsti, torej tisti, ki neposredno dela z bolniki, pravi, da je koronavirus sovražnik, proti kateremu (še) nimamo orožja, ki v številnih primerih ostaja neznanka, ter doda, da če se bo število okuženih še tako hitro stopnjevalo, bo zdravstveni sistem v Lombardiji, ki sicer velja za enega najboljših v Italiji in Evropi, kolapsiral. PREVOD INTERVJUJA Dober dan, dr. Paolo Terragnoli. Najprej me zanima, kako ste, verjetno izmučeni po vseh teh dneh dela? Ja, vsi smo precej utrujeni. Znašli smo se v zelo težkem obdobju. Vam popolnoma verjamem, vsak dan berem novice o tem, kaj se dogaja v Italiji, kaj se prav zdaj dogaja tudi v Španiji, kjer se takoj za Italijo spopadajo z ogromnimi težavami, ljudje celo ležijo po tleh, saj nimajo dovolj postelj. V Španiji je stanje dramatično, enako je tudi pri nas, smo na koncu z močmi, nimamo več prostora v bolnišnicah. Poskušamo se boriti na vse mogoče načine. Zaposlen sem v zasebni bolnišnici, ki pa se je že od prvega dne angažirala in poskusila po najboljših močeh. Bolnišnico smo popolnoma obrnili na glavo, jo preobrazili v tako imenovano bolnišnico Covid. Pri nas se ukvarjamo s srčno kirurgijo, ortopedijo, nevrokirurgijo … vsi ti oddelki zdaj ne obstajajo, povsod imamo samo paciente s koronavirusom. V normalnih okoliščinah imamo na intenzivni negi 16 postelj, še šest na intenzivni negi srčne kirurgije, zdaj so povečali kapacitete in imamo v bolnišnici 60 postelj na intenzivni negi – vse zasedajo bolniki s koronavirusno boleznijo 19. Če se ne motim, je bila vaša bolnišnica ena prvih, ki se je začela spopadati s to krizo, s koronavirusom. V Lombardiji, da. Borimo se že od 23. februarja. Kakšno je stanje na vašem oddelku? Ravno sem se vrnil iz službe, zdaj smo imeli samo na mojem oddelku (opomba: Urgentni oddelek) 50 pacientov, od teh jih je 25 na respiratorjih. Zdaj nam že primanjkuje respiratorjev, tukaj gre za težke paciente. Borimo se proti nevidnemu, a zelo trdovratnemu sovražniku. Za takšen boj je treba biti pripravljen in če ima Slovenija to srečo, da je ta epidemija še ni zelo močno prizadela, predlagam, da se dobro pripravi za naprej. Naj izprazni bolnišnice, da bo imela na voljo postelje za zbolele za koronavirusom, pripraviti mora oddelke intenzivne nege, zagotoviti si mora dodatne rezerve kisika, brez tega ne bo mogla zdraviti teh pacientov, in imeti mora na voljo respiratorje. Kako je s količino teh naprav v Italiji, je res, da morate določati turnuse, kdo bo kdaj dobil respirator, ker jih nimate dovolj? Srečujemo se s pomanjkanjem respiratorjev, preučujemo vse možnosti, poskušamo se znajti s tistim, kar imamo na voljo. Uporabljamo tudi respiratorje, ki jih navadno uporabljamo v operacijskih sobah. Ključno je, da imamo na voljo veliko število respiratorjev, s katerimi lahko opravljamo invazivne in neinvazivne ventilacije – to je bistveno, če želimo pomagati tem pacientom. To so takšne vrste pacienti, ki lahko zelo hitro podležejo bolezni, če ne dobijo takšne oskrbe. Kako se odločate, kdo bo imel prednost pri prejemu kisika, če je premalo respiratorjev? Tu ne gre za vprašanje, kdo bo prej na respiratorju. Vodilo je, da poskušamo vsem zagotoviti čim bolj enake pogoje in se še dodatno potruditi pri tistih, ki imajo več možnosti za preživetje. Slišim, da ste pretreseni … To ni pretresenost, to je spoznanje, da se borimo z grozljivim sovražnikom in to počnemo v zelo posebnih okoliščinah. Sploh ne moremo biti v podporo družinam. Ko sorodniki pripeljejo svoje bližnje v bolnišnico, se pogosto zgodi, da jih nikoli več ne vidijo. Ne morejo jim stati ob strani v trenutku, ko vemo, da ne bodo preživeli. To je res izjemna težava. Ljubljana mi je res pri srcu, saj je v Ljubljani veliko let delal moj oče. Bil je eden od direktorjev pri Fiatu, delal je za Avtotehno v Ljubljani, živel je na Kersnikovi ulici 10. Ljubljane se spominjam z veliko ljubezni in je ne bi rad videl v stanju, v kakršnem sta zdaj Brescia in celotna Lombardija. To je bojišče. Zakaj je po vašem Italija oziroma Lombardija tako nemočna proti virusu (na dan pogovora, 22. 3.), pri vas je vseh pozitivnih 53.578, od tega mrtvih 4825. Lombardija ima enega najboljših zdravstvenih sistemov v Italiji, v Evropi? Zato, ker je Lombardija gospodarsko srce Italije. Tu je stičišče vsega na svetovni ravni. Zagotovo je imelo tudi to vpliv na razvoj okužbe v epidemijo. Imeti moraš pogum, da že takoj na začetku prepoveš vsakršno dejavnost in vsakršen stik. Včasih ekonomske zadeve prevladajo, ampak ne bi smelo biti tako. Gledati moramo z druge perspektive, res je, da bomo plačali visoko ceno z gospodarskega vidika, ampak samo prepovedi dejavnosti, družabnih stikov, druženj in podobno nam lahko pomagajo premagati to epidemijo. Kakšen je vaš komentar na še pred tednom javno namero britanskega premierja Borisa Johnsona (in nekaterih drugih politikov), da bi bilo najbolje, da se populacija okuži in tako postane odporna proti virusu? To je čista norost. Norost. To, da bi želeli na takšen način doseči čredno imunost, pomeni, da bi za to plačali zelo visoko ceno, če to merimo v človeških življenjih. Torej to ni mogoče. Treba je izolirati tiste, ki so okuženi, saj je ena večjih težav te epidemije tudi to, da so nekateri pacienti asimptomatični ali imajo blage simptome in tako širijo virus, ne da bi se tega zavedali. V preteklih dneh je v italijanskih časopisih pisalo, da številne bolnišnice ne pregledujejo vseh, da ne testirajo vseh. Zakaj je pomembno, da so vsi testirani, tudi tisti brez simptomov? V Lombardiji se trudimo, da testiramo največ, kolikor lahko. Na državni ravni pa potekajo tudi debate o tem, kako izvajati testiranja v populaciji. Kitajska, ki je bila prva prizadeta, mora biti zgled vsem: zaradi testiranj in nadzora stikov testiranca ter posledično tudi testiranje njih. Tako omogoči izolacijo določenega števila ljudi, ki bi, če ne bi bili izolirani, virus širili naprej. Dr. Paolo Terragnoli, prejle sva govorila o tem, da je Lombardija najbolj prizadeta pokrajina v Italiji, ima več kot 25 tisoč zbolelih, torej polovico vseh v Italiji. Povečevanju števila novih primerov ni videti konca. Se vam zdi, da drvite v točko brez vrnitve? Je zdravstveni sistem pred kolapsom? Kako poteka graditev novih intenzivnih terapij? Tu gre za res izjemen trud, da bi v najhitrejšem možnem času zgradili čim več dodatnih enot intenzivnih terapij. V Lombardiji se je skoraj potrojilo število intenzivnih terapij, trud za graditev novih se nadaljuje. V naši bolnišnici smo, ponavljam, imeli 16 postelj na intenzivni negi, zdaj jih je več kot 60. Vendar je ob tem pomembno, da imamo na voljo tudi dovolj respiratorjev in zdravstvenega osebja, da bodo intenzivne terapije sploh lahko delovale. Kdor ima to srečo, da se lahko pripravi, naj se pripravi tako, da že zdaj zagotovi dovoljšnje število postelj na intenzivni negi. Lombardijski zdravstveni sistem je napreden in eden najzmogljivejših na svetovni ravni, a na svetu ni zdravstvenega sistema, ki je sposoben zdržati takšen val bolnikov. Delamo vse, kar zmoremo, ampak smo že zelo blizu kolapsa. Upam, da vsem še strožjim ukrepom, ki jih je zdaj sprejela vlada, uspe zadržati, ustaviti okužbe, kot se je to zgodilo na Kitajskem. Koliko dni brez prostega dne ste že v službi? Brez enega prostega dne delam od 23. februarja. Domov pridem za kakšno uro, popoldne. In potem grem spet v službo. Kako pa ravnate doma? Se izogibate družine, ste izolirani? Moja družina sva trenutno jaz in moja žena, otroci so se odselili. Z ženo zdaj živiva ločeni življenji, ko pridem domov, se držim stran od nje. Spiva v ločenih spalnicah, uporabljava ločeni stranišči. Zaskrbljenost vseh nas, ki delamo v prvi vrsti, neposredno s pacienti, da bi prinesli domov sovražnika, je velika. Takšna epidemija nima predhodnikov, zdravniki se česa takega ne spominjate. Nihče tega ni predvidel – kakšna je bila pravzaprav ta novost, s katero ste se morali v zadnjem mesecu tako hitro spoprijeti? Kako je bilo v bolnišnici, v kateri delate? Spopadli smo se z nečim neznanim, ki ima zelo visoko stopnjo kužnosti. Paciente prizadene tako, da vodi v intersticijsko pljučnico (opomba: pri kateri se vnetna tekočina nabira v medceličnem prostoru pljuč). Bolezen se kaže na različne načine: so tisti, ki imajo blage simptome, in so tisti, ki imajo težko obliko dihalne insuficience, ki jo povzroči grozljivo vnetje pljuč – to potem onemogoča preživetje. Na začetku smo jo poznali kot bolezen, ki prizadene starejšo populacijo z drugimi pridruženimi boleznimi, zdaj pa se stanje spreminja, starost težje obolelih se niža. Vse pogosteje se srečujemo s pacienti, starimi 50, 60 let, ki jih je bolezen močno prizadela. Torej vidite, da je za nas to čisto nekaj novega, iz dneva v dan se učimo, za zdaj ne obstajajo točno določene terapije, preizkušamo različne terapevtske strategije in upam, da se bo katera izkazala za učinkovito. Vsakodnevno se tako že mesec dni srečujete s težkimi pacienti, zbolelimi za koronavirusom, kateri trenutki vam ostanejo v spominu, da o njih razmišljate, tudi ko prestopite domači prag? Pacienti, ki jim rečemo, da jih moramo priključiti na respirator in jih preseliti na intenzivno nego, kjer je možnost preživetja tam nekje 50-, 60-odstotna. Ti pacienti pred sprejemom pokličejo domov, da pozdravijo domače, preden se opravijo na pot, za katero ne vedo, ali z nje obstaja vrnitev. Grozljivo je o tem poslušati, vi pa se vsak dan s tem tudi spoprijemate. Veliko spoštovanja gojimo do vseh vas, ki se trudite, ki delate dneve in noči, ki ste v prvi liniji, da bi pomagali. Trudimo se, vsak dan znova. Srečali ste se z vsem mogočim, kaj bi dejali slovenskim kolegom, kaj naj storijo, da ne bodo priče takšnim prizorom? Kje je Italija storila največjo napako, ki je ne smemo ponoviti v Sloveniji? Imeti morate dovoljšnjo količino zaščitnih sredstev za varnost posameznika, brezpogojno zaščititi vse “operativce”, tako da ostane število okuženih zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev na najnižji ravni. Od prvega trenutka ločiti vse, ki so okuženi, od tistih, ki prihajajo v bolnišnico zaradi drugih zadev. Prebivalci pa se zaprite v hišo, izogibajte se stikom in zmanjšajte možnost okužbe na najnižjo mogočo raven. Nikoli prej – sva rekla – se še nismo srečali s čim podobnim, na začetku je bil za vse šok, potem spopad z virusom, zdaj smo v bitki, skupaj bomo lahko dosegli konec – pa ga vidimo? Gre za pandemijo, ki je v zgodovini še nismo imeli, hitrost širjenja je izjemna, mislim, da je prišel čas, ko moramo pozabiti na vsa možna razhajanja: politična, ideološka, verska. Človeštvo se mora združiti in se skupaj boriti v tej vojni, le tako bomo lahko prišli iz tega kot zmagovalci. In ko bo vsega konec, bo čas za refleksijo, kaj se je sploh zgodilo in kaj nas je to naučilo? Mislim, da se bomo – ko bomo premagali bolezen – znašli v drugačnem svetu. Od nas pa bo odvisno, ali bo ta svet boljši. Dr. Paolo Terragnoli, hvala vam za čas, ki ste si ga vzeli, za pogovor, za vse vaše besede, želim vam vse dobro, da bo čim prej vsega konec in se bomo lahko čim prej objeli. Tisočkrat hvala, objem vsem vam in srečno!