Nemedicinske vidike, ki jih ustvarja aktualna koronadoba, komentira profesorica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo Darja Zaviršek. Opozarja, da imajo ukrepi premalo posluha za partikularnosti. Ni nepomembno da je v najvišjih vladnih skupinah za reševanje koronakrize največ politikov, zdravnikov in gospodarstvenikov, malo pa je načrtovalcev javnih politikih, opozarja profesorica na Fakulteti za socialno delo dr. Darja Zaviršek, ki se strokovno med drugim posveča tematiki otrok s posebnimi potrebami in različnim oblikam nasilja v družbi. "Raziskave potrjujejo, da se je med karanteno položaj poslabšal zlasti ženskam, saj so morale prevzemati skrbstveno delo, izobraževanje otrok in ob tem nadaljevati svoje delo. Po britanski raziskavi Care je septembra 27 odstotkov žensk poročalo o različnih duševnih stiskah, medtem ko je bilo takih moških le desetina." V najmanj zavidljivem položaju so po njenih besedah ženske, ki vzdržujejo enostarševske družine. Pereče je tudi naraščanje nasilja in alkoholizma v družinah in pa posledice, ki jih je karantena pustila na otrocih iz ločenih družin. "Zelo dobro bi bilo, če bi socialne službe pomagale takim staršem, da najdejo dogovor v primeru vnovičnega popolnega zaprtja mej občin ali regij. Prijavljanje partnerja na policijo ima neposredne posledice na dobrobit otroka." Namesto uravnilovke posluh za partikularnosti Po njenih besedah ni dobro, da so ukrepi narejeni po popolni uravnilovki, "imeti moramo tudi pogled na partikularnosti. Ko so se zapirale ustanove za osebe s posebnimi potrebami, se je otroke pošiljalo domov, ne da bo pogledali, v kakšno okolje se vračajo." Ukrepe je treba po njeno snovati z večjim občutkom za posamične potrebe ljudi in njihovim zgodbam tudi omogočiti, da pridejo v prostor javnega. Zelo pomembno se ji zdi, da spodbujamo kolektivne medsebojne pomoči. "Česa smo se kot družba v zadnjih mesecih naučili? Tega, da sožitje s starejšimi niti ni sožitje, da gre za neke vrste maščevanje generacije otrok starim ljudem. Razbil se je še zadnji mit o dobri in lepi slovenski družini. Izkazalo se je, da imamo v Sloveniji družine zelo slabe kakovosti." Sama opaža, kako Slovenci čakamo na navodila, s katerimi nam bodo povedali, kakšni ukrepi veljajo, in šele nato jih začnemo spoštovali. "Namesto da čakamo ukrepe od zgoraj, pričakujem, da se bomo začeli obnašati odgovorno do sebe in drugih. Vidi se, da smo zelo tradicionalna, paternalistična družba, ki potrebuje avtoritete in zelo težko razmišlja na solidarnosten način." Opozorila je, da se je pri nas pri komunikaciji novih ukrepov in beleženju trenda okužb zelo pogosto vršil diskurz v obliki groženj. "Način govora politikov v nekaterih zahodnih državah, ki sem jih spremljala, je bi prijazen, pomirjujoč, češ, skupaj bomo zmogli; ne pa pokroviteljski, deloma agresiven in avtoritaren. Na ta način se avtoritaren karakter Slovencev ne bo spremenil." Če se bodo duševne stiske pomešale z revščino, je lahko to velika nevarnost za duhovno, kreativno obubožanje družbe, opozarja. "Zdi se mi, da postajamo kot družba obubožani, potrti, nekreativni. Okrevanje bo zelo dolgo, težko si ga predstavljam, ker bodo ekonomske posledice tako velike."