Intervju: Direktor Reutersovega inštituta in profesor političnega komuniciranja na Univerzi v Oxfordu. Rasmus Kleis Nielsen, Reutersovo poročilo o digitalnih medijih razkriva, da ljudje vse pogosteje bežijo od novic, ker se čutijo nemočne. V času te krize pa se je ta trend obrnil, vsaj tako kažejo podatki, ki jih je zbrala EBU. To je razumljivo. Tako resne razmere vplivajo na življenja vseh, hkrati pa ogrožajo zdravje ljudi in njihove finance. Vsi bi radi razumeli, za kaj gre, kaj to pomeni zame, za moje najbližje, družino, za celotno družbo. Tako ni presenetljivo, da milijoni Evropejcev zdaj zaupajo medijem. Ne pričakujem pa, da bo ta rast trajala neskončno dolgo, tudi če bo kriza prisotna še nekaj mesecev. Če bodo novinarji poročali le o številu umrlih, o tem, kaj pravijo politiki, kaj je izjavil Donald Trump, pogosto narobe, in če ne bodo ljudem pomagali pri vsakodnevnem soočanju z novimi razmerami, potem bodo ljudje kmalu utrujeni od vseh novic in branost se bo vrnila v stare okvire. Ljudje se bodo načrtno izogibali novicam, še posebej, če čutijo, da zanje nimajo dodane vrednosti ali da vzbujajo občutek nemoči. “Če bodo novinarji poročali le o številu umrlih, o tem, kaj pravijo politiki, kaj je izjavil Donald Trump, pogosto narobe, in če ne bodo ljudem pomagali pri vsakodnevnem soočanju z novimi razmerami, potem bodo ljudje kmalu utrujeni od vseh novic in branost se bo vrnila v stare okvire. Ljudje se bodo načrtno izogibali novicam, še posebej, če čutijo, da zanje nimajo dodane vrednosti ali da vzbujajo občutek nemoči.” Da, vloga medijev ni le obveščati, ampak tudi pomiriti. Reutersova raziskava se je osredotočila tudi na vprašanje, ali mediji pretiravamo, oziroma ali mediji ponujamo koristne napotke. Kaj od tega je bližje resnici? Nisem strokovnjak za javno zdravje, zato ne morem soditi o ustreznosti teh sporočil. Lahko pa razložim, kako javnost medije dojema. Podatki kažejo, da vsaj v zelo zgodnji fazi pandemije velika večina ljudi medijem zaupa. Menijo, da jim pomagajo razumeti nastale razmere. V medijih najdejo uporabne informacije o tem, kako ravnati. Seveda pa je v vseh državah tudi manjšina, ki je prepričana, da mediji pretiravajo. Tukaj je nevarnost ta, da če imajo ljudje občutek, da mediji pogosto pretiravajo, potem tudi povsem resnih opozoril, ko so nujna, ne bodo jemali dovolj resno. Načeloma pa drži, in to je dobro, da ljudje najbolj zaupajo znanosti in zdravnikom. A to velja zdaj v primeru koronavirusa. Vprašanje je, kakšno bi bilo to zaupanje, če bi spraševali o podnebnih spremembah. V večini držav opažamo, da velika večina ljudi, ne glede na to, kdo so ali koga volijo, izkazuje visoko zaupanje v stroko. Včasih pa imamo opravka s strokovnimi mnenji, ki so kontroverzna, še posebej, ko politiki javno napadajo in dvomijo v razlage znanstvenikov in zdravstvenih ustanov. To smo videli pri podnebnih spremembah. V nekaterih državah politiki javno dvomijo v stroko. In ljudje, ki tem politikom zaupajo, ne bodo zaupali znanosti. Bojim se, da bo s koronavirusom podobno. V nekaterih državah, najbolj očitno pa v ZDA, vodilni politiki napadajo strokovnjake in znanstvenike in podajajo lastna neutemeljena mnenja o tem, katera zdravljenja so učinkovita in kakšne so trenutne razmere. Del ljudi, ki tem politikom zaupa, bo zelo verjetno manj zaupalo znanosti. Bolj kot problem politizirate, manj bodo ljudje zaupali znanstvenikom. Ali to velja predvsem za Združene države Amerike, da ljudje bližje desni politiki, bolj zaupajo vladam kot medijem? Vzorec, ki ga opažamo, se razlikuje od države do države. V državah, kjer je na oblasti desnica, jim ne zaupajo na levici in nasprotno, če vlada levica, so nezaupljivi desni volivci. Še posebej pa so te razlike poudarjene v Združenih državah Amerike. Nemčija pa je zanimiva izjema. Državo vodi konzervativna kanclerka, ki je v koaliciji s sredinskimi socialnimi demokrati, a volivci desnice vladi zaupajo manj kot volivci sredine ali levice. V Evropi, v času izrednih razmer se ljudje najpogosteje obrnejo na javne medije, a ti po svetu niso enako prisotni. Ali tudi to utegne igrati vlogo pri razumevanju pandemije? V raziskavi ste ocenjevali, kako dobro sploh so ljudje poučeni o koronavirusu. Mediji, ki prinašajo pozitivno razliko, so tisti, ki jim zaupa veliko ljudi in ki so uspešni pri nagovarjanju občinstva, ki ne kaže posebnega zanimanja za novice in ima nižjo izobrazbo. V Evropi so javni mediji zelo pomemben primer ravno tega. A niso sami. Tudi drugod so velike časopisne hiše z veliko bralci, digitalno ponudbo, kar vse skupaj zbuja zaupanje. Najpogosteje pa so glavni viri novic prav javni mediji in skoraj zagotovo prinašajo pozitivno razliko. Ramsus Nielsen, v vsakdanu tudi vi greste domov, spremljate novice, poslušate podkaste. Če bi bili zdaj urednik, kakšen nasvet bi dali novinarjem v tem času? Koronavirus smo začeli pokrivati z novicami iz Kitajske, nato smo šteli žrtve, morda je zdaj že nastopila faza iskanja rešitev. Kako lahko mediji še pripomorejo k reševanju krize? Želim biti spoštljiv do dejstva, da novinarji in uredniki nagovarjajo različna občinstva. Ne želim biti tisti voznik na zadnjem sedežu, ki govori, kako naj ljudje delajo. Zdaj je čas, da vzpostavimo pravo ravnovesje: gre za novinarski instinkt iskanja resnice. Poročanje o resnici je namreč pogosto depresivno. Vemo, da na dolgi rok to povzroča beg od novic. Gre za novinarski instinkt, da vodilnih ne odvežemo odgovornosti, to je pomembno v takšnih razmerah. Pa še to: novinarji ponavadi ne pomislijo naprej na to, da lahko ljudem pomagajo pri preživljanju te krize z nasveti. A ta hip se na stotine milijonov ljudi po vsej Evropi se skuša navaditi na nove razmere, skrbeti morajo za otroke, delajo od doma, skrbi jih za službo, socialno varnost, finance. So negotovi, ne vedo, kako dolgo bo trajalo. Ni dovolj le, da gledamo pod prste odgovornim, ljudem je treba pomagati prebroditi to zelo zahtevno krizo. Tako bodo ljudje resnično prepoznali vrednost neodvisnega profesionalnega novinarstva v krizi.