Kdor koli razume znanost, ve, da bo ta za rešitev problema predlagala različne ukrepe. V Ko je vlada Južnoafriške republike zanikala znanstvena dognanja o virusu HIV, je po nekaterih ocenah umrlo več kot 300.000 ljudi. Profesor Chris French raziskuje nenavadne pojave in teorije zarote. Pandemija je idealno okolje za širjenje dezinformacij, sploh ko vlade znanstvena vprašanja politizirajo. To smo videli že pri odnosu do podnebnih sprememb. Je s koronavirusom podobno? Vlade, tudi britanska, so ponavljale, da pri ukrepih sledijo znanosti. A kdor koli razume znanost, ve, da bo imela znanost različne odgovore. V obdobju velike negotovosti, ko stvari niso pod nadzorom, ljudje želijo jasna navodila, kako ravnati. To lahko, tega ne smete. Ne zanima jih, da se v resničnem življenju učimo sproti. Znanstveniki spoznavajo virus in bolezen – med epidemijo. Ko imamo opraviti z negotovostjo v znanosti, je to odlična priložnost za teorije zarot. Raziskave kažejo, da ljudje bolj kot politikom zaupamo znanosti. So pa tudi takšni, ki ne zaupajo niti znanosti. A vsaka naprava, ki jo uporabljajo, telefon, računalnik, avto, letalo, sloni na dognanjih znanosti, ki ji ne zaupajo. Promotorji teorij zarot pa postajajo tudi voditelji držav, celo svetovnih velesil. Je to novost? Teorije zarot obstajajo od nekdaj. Novo je to, da zaradi ljudi, kot je Donald Trump, postajajo del mainstreama. Mimogrede navrže teorijo zarote, kar pri ljudeh krepi upor proti znanosti. Trump je šolski primer nekoga, ki ne upošteva niti varnostnih navodil svojih institucij. Govori o injekcijah belila, jemlje zdravila, ki jih stroka odsvetuje.To je zelo slabo sporočilo. Če to počne predsednik, lahko najbrž tudi jaz. Tudi v Veliki Britaniji imamo politike, politika, ki je rekel, da smo imeli že “preveč strokovnjakov”. Ne vem za vas, ampak jaz bi se raje posvetoval s strokovnjakom kot z nekom, ki je problem raziskal z ogledom nekaj videoposnetkov na Youtubu. Internet je super, razen kadar ni. BBC je objavil zgodbo človeka, ki ni verjel, da je Zemlja ploščata, dokler se o tem ni prepričal na Youtubu. Torej je internet koristen, razen kadar ni. Internet je izjemen vir informacij, je pa tudi izjemen vir dezinformacij. Ni nam še uspelo, da bi ljudi v šolah naučili, kako prepoznati zaupanja vredne dokaze. Veliko ljudi meni, da je dobro, da lahko problem raziščejo sami. Pogosto to pomeni, da na Youtubu pogledajo veliko videoposnetkov. To je v redu, še vedno pa je bolje, da se obrnete na ljudi, ki imajo ustrezno izobrazbo in prepoznajo neveljavne dokaze. Po eni strani si želimo, da bi bili ljudje kritični do avtoritet, a to ne pomeni, da morajo zavrniti prav vse. Gre za težko nalogo. Ne pomaga niti, da vlade včasih stvari dejansko prikrivajo. Kitajska nam sprva o koronavirusu ni povedala ničesar. Pozneje je bila bolj odkrita. Ali sploh pomaga, da mediji - v oddajah, kot je ta - zavržemo teorije zarot? Velik del novinarstva se je usmeril v preverjanje izjav, vendar to hkrati pomeni, da napačne izjave najprej ponovimo. Drži. Raziskovalce je skrbel nasprotni učinek. Ko ponovite napačno trditev, da bi jo zavrgli, se zgodi, da ljudje pozabijo na drugi del, v katerem ste napačno trditev zavrgli. V spominu jim ostane le napačna trditev. A med znanstveniki, ki to raziskujemo, je prevladalo mnenje, da ta učinek le ni tako prisoten, kot smo sprva predvidevali. V veliko primerih bosta enostavno razkrivanje in pojasnjevanje napačnih trditev učinkovita. Pogosta strategija je britje norcev iz ljudi, ki delijo teorije zarot. Kaj bi bilo boljše kot norčevanje? Kaj naj naredim, ko bom naslednjič zagledal neumnost, ki jo deli prijatelj ali prijateljica? Strinjam se, da ima lahko posmeh ravno nasproten učinek. Obstajajo pa teorije zarot, ki so tako smešne, da je težko zadržati smeh. Kaj pa vi menite o ideji, da svetu vladajo kuščarji, ki spreminjajo obliko? Tako smešna je, da se težko izognete norčevanju. Ljudje, ki vam jih bo uspelo prepričati o zmoti takšnih teorij, niso zagrizeni verniki. Mnenj teh ne boste spremenili nikoli. Z jasnimi dejstvi pa utegnete vplivati na mnenja tistih, ki so lažne govorice nekje slišali in jih zdaj zanima, ali so resnične. V nekaterih okoliščinah pa pomagata tudi satira in humor. Včasih, ko dolgočasna dejstva niso učinkovita, bi pomagalo tudi to. Ja, teorije zarot nas zabavajo, a hitro pozabimo, da imajo tudi čisto konkretne posledice in da niso samo zanimive, ampak tudi nevarne. Ogrožajo življenja. Da, to je skrb vzbujajoče. Večina teorij zarot je neškodljivih. Nič hudega, če vaš prijatelj ne verjame, da je človek pristal na Luni. Vemo pa tudi, da kdor verjame eni teoriji zarote, bo verjel tudi drugi, čeprav sta povsem nepovezani. Obstaja torej verjetnost, da prijatelj, ki ne verjame v pristanek na Luni, prav tako ne verjame v učinkovitost cepljenja ali v to, da je človek glavni povzročitelj podnebnih sprememb. Takšna prepričanja pa so lahko nevarna. Pred leti je vlada Južnoafriške republike zavračala znanstvena dognanja o virusu HIV. Ocenjujejo, da je zaradi tega umrlo več kot 330.000 ljudi. To je le en primer. Takšna prepričanja so lahko nevarna.