Drago Hrvacki je bil izrazito geometrijski v svoji formi, modularen, opredeljujemo ga kot enega glavnih predstavnikov slovenskega neokonstruktivizma. Prevzel je določena načela konstruktivizma v obliki, hkrati se je oddaljil od njegove ideje oziroma jo predstavil v novi luči. Kot zapiše kustos Božidar Zrinski, ''geometrija, h kateri je Hrvacki pristopal premišljeno, a hkrati subtilno poetično, zanj ni bila le prostor reda, temveč vir racionalne lepote in vizualne skladnosti''. Na slikovni površini se je trudil za iluzijo ploskovitosti, po drugi strani pa se je včasih pomaknil iz slike z elementi, ki fizično štrlijo v prostor. In snoval je samostoječe skulpture, oziroma predmete, pri katerih je pogosto uvedel pogled skoznje, kar obiskovalca vabi, da se premika okoli, jih raziskuje in postane neke vrste soustvarjalec dela. Modularnost umetniških del Draga Hrvackega, ki jih lahko gledamo kot samostojna ali združena v skupine, je omogočila zelo dinamično postavitev velike pregledne razstave Prostor reda in tihih odmikov v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli.