Piše se leto 1647; na področju Svetega rimskega cesarstva, po letu 1512 znanega tudi kot Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda, se počasi zaključuje izčrpavajoča tridesetletna vojna. V gostišču na rečnem otoku ob trgu Telgte v Vestfaliji pa se odvija literarno srečanje nemških pesnikov, literarnih vedežev, založnikov, tiskarjev. Tri dni razglabljajo o različnih literarnih vprašanjih, pa tudi o tem, kako bi sami pripomogli k zaključku vojne in miru. Sliši se znano, zelo podoben opis dogajanja bi lahko uporabili tudi za literarne dogodke 300, 350 in več let pozneje. V resnici gre za shematičen oris vsebine pripovedi nemškega nobelovca Günterja Grassa, ki ga dobro poznamo tudi pri nas. Njegovo delo, Srečanje v Telgteju, je sicer vse prej kot enostavno. Duhovito, sarkastično, ironično – a pisano v slogu, ki zahteva zelo potrpežljivega, osredotočenega bralca. Beremo ga lahko v vrhunskem prevodu Urške P. Černe, ki je prispevala tudi poglobljeno spremno študijo o tem, po mnenju nekaterih poznavalcev najboljšem Grassovem delu. Izid knjige je omogočila Založba knjig Kulturnega centra Maribor.