Kdaj je glas pomen in kdaj telesni dogodek? Kaj se z njim zgodi, ko postane zapis? In kako vsaka napisana beseda nosi sled nečesa, kar je že bilo izgovorjeno — ali pa je izgubljeno? O teh vprašanjih bomo, med drugim, danes razmišljali ob pesnitvi Drevo, ki ga pišemo nihče Lukasa Debeljaka. Gre za avtorjevo drugo knjigo poezije, Debeljak pa v njej premišljuje razmerje med govorom in pisavo, med telesom in znakom, med spominom in pozabo. Dolgo, ritmično izrazito besedilo potuje od predčasa in predpisave do zgodovine tiska in arhiva — ter se na koncu vrne k dihanju. Je pisava le orodje ali tehnologija, ki preoblikuje naš odnos do sveta? Se beseda še lahko vrne v telo? Knjiga Drevo, ki ga pišemo nihče, je izšla pri LUD Šerpa.