"Oh bog, tako čudovito je / vstati iz postelje / in popiti preveč kave / in pokaditi preveč cigaret / in te tako zelo ljubiti," to je zadnja kitica pesmi Koraki Franka O'Hare, enega najopaznejših pesnikov tako imenovane newyorške pesniške šole, ki je segala v obdobje od konca štiridesetih do konca šestdesetih let dvajsetega stoletja. Najpomembneje pri njej pa je to, da ni šlo za neko šolo, v kateri bi pesniki kogar koli poučevali, temveč za skupino pesniških prijateljev, ki so se družili in kdaj pa kdaj kaj skupaj ustvarili. To je bila, kot je nekje zapisal ameriški pesnik in literarni kritik David Lehman, zgodba o zadnji avtentični avantgardi znotraj ameriške pesniške tradicije. Osrednje ime te šole pa je bil prav Frank O'Hara (1926–1966), še danes popularen in vpliven pesnik, ki je pisal osebne pesmi o New Yorku, prijateljih, umetnosti ali, kot se je slikovito izrazil urednik njegovih zbranih pesmi Donald Allen, Frank O'Hara je svoje pesmi dojemal kot zapis svojega življenja. Pozornost namenjamo njemu in še nekaterim drugim predstavnikom te šole ter spoznavamo umetniško razpoloženje tistega časa.

Scenarist in prevajalec Tone Škrjanec,
interpret Uroš Fürst,
bralec Bernard Stramič,
režiserki Ana Krauthaker in Saška Rakef,
glasbena opremljevalka Darka Hlavka Godina,
tonska mojstrica Sonja Strenar,
urednik oddaje Gregor Podlogar,
leto nastanka 2023.