S Tadejem Droljcem o komponiranju z uporabo audiovizualnih objektov. #MetaPHoDcast Tadej Droljc (Vimeo) je začel svojo študentsko pot kot študent strojništva. Ker ga študij ni kaj dosti veselil, se je po dveh opravljenih letnikih na univerzitetnem študiju najprej prepisal na visokošolski program, nekaj izpitov pred koncem pa je kot absolvent študij opustil. Strojniško prakso je opravljal v Kamniku in jo kasneje tudi podaljšal v redno zaposlitev. Tako si je prihranil denar za dodiplomski študij računalniške glasbe v Veliki Britaniji na University of Hull. Nato se je za dve leti vrnil v Slovenjo in delal kot intermedijski umetnik, zvočni dizajner, glasbenik, kreativni programmer za avdiovizualne namene, glasbeni novinar ter DJ. Del DJ-anja je bila tudi, čemur sam pravi, glasbena “prostitucija”, saj je po lokalnih barih vrtel tudi glasbo, ki ni bila ravno po njegovem okusu, kar mu je omogočilo plačati mesečne račune. V tem času je želel realizirati tudi obširnejši avdiovizualni projekt, s katerim bi lahko nastopal (to kar počne danes), a zato nikakor ni našel časa. Da bi si kupil nek glasbeni program, ki ga je potreboval, se je učlanil v EMF (Electronic Music Foundation) in tako avtomatsko pristal na njihovi “mailing” listi, ki je med drugim obsegala tudi razne akademske priložnsti. Med njimi je bilo tudi obvestilo o razpisu za štipendijo na University of Huddersfield v Veliki Britaniji, ki slovi kot izjemna univerza za študij nove glasbe – tu so na primer doktorirali svetovno uveljavljeni umetniki kot so Cassandra Miller, Paul Jebanasam, Nicolas Bernier itn. Predlog za avdiovizualno raziskavo je navdušil žirijo in predlog za doktorat sprejet. Naslov njegovega doktorskega dela je Composing with isomorphic audiovisual gestalts, pri katerem sta ga mentorirala Alexander Harker in Pierre Tremblay. Te lahko zaradi tesne časovno-prostorske sinhronizacije, prav tako pa tudi kognitivne komplementacije med zvokom in sliko, um poveže skupaj v objekt. Svoje audio-vizualne objekte je lahko nadzoroval v realnem času in jih tako tretiral kot nekakšne virtualne instrumente. To je počel bodisi preko vmesnikov (“kontrolerjev”) ali pa s pomočjo različnih algoritmov. Na tem primeru (https://www.youtube.com/watch?v=ajCYefU61e8&t=) je na primer ozvočil gibanje delcev, obnašanje delcev pa je nadzoroval s pomočjo Leap Motion senzorja, ki zaznava gibanje dlani v prostoru. Srž njegove raziskave je bilo komponiranje s tovrstnimi avdiovizualnimi objekti. Njegov doktorat je estetske narave, kar pomeni, da ga niso toliko vodile klasične hipoteze, temveč bolj preseganje estetskih okvirjev umetnosti, v kateri ustvarja. Kot primer v podkastu primerja klasično VJ-anje (visual disc jockey) in vizualizacije programov, kot so WinAmp, kjer gre za statične odnose med glasbo in vizualizacijami, ki jih poslušalec po določen času lahko prepozna. Tadej pa obravnava ta prostor med zvokom in sliko kot kompozicijski prostor in se “igra” z odnosi med zvokom in sliko, ki se lahko spreminjajo v odvisnosti od časa ali drugih parametrov in sprožilcev, ki jih Tadej nadzira. Pri svojem delu se je opiral na programersko platformo Max(namenjena programiranju za avdio in video namene), glasbeno delovno postajo Ableton Live ter njeno razširitev <a href="https://www.ableton.