Z Mitjo Tomažičem o sodobni antropologiji v psihoanalitičnem pogovoru sklepamo letošnje koledarsko leto. Naslovila sva raziskovalno področje sodobne antropologije, družbeno-kulturne simptome, položaj znanosti in Drugo. #MetaPHoDcast Tokrat sva dobesedno začela na začetku in sicer s prvo črko abecede, a kot iztočnico za prvo vprašanje o antropologiji ter prikazu razmejitve med sodobno in tradicionalno antropologijo, kjer je antropolog iz domačega kavča na daljavo preučeval nezahodne družbe. Zatem sva prešla v razčlenjevanje teme njegove disertacije, v kateri se Mitja Tomažič, po formalni izobrazbi sociolog, po duši pa antropolog s psihoanalitično mutacijo, kot se je opisal sam, sicer pa doktorski študent Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, ukvarja s simbolno preobrazbo z antropološke in s psihoanalitične perspektive s simptomovega zornega kota. Pogovor sva nadaljevala prek prepleta antropoloških teorij in z vzpostavljanjem metodološkega okvirja za raziskovanje simptomatskega v sodobni kulturi. Simptom je v splošnem in medicinskem diskurzu sicer znak za bolezensko stanje, medtem ko Mitja v svoji disertaciji naslavlja širše pomenske in kulturne dimenzije. Simptom je tako neka idealna tipska reprezentacija skozi dimenzioniranje normalnosti in patološkega tekom komuniciranja oz. diskurza. Pri čemer je izpostavil, da je koncept kulture, kot smo ga še do nedavnega poznali, v zatonu. Kulturo lahko nenazadnje razumemo kot produkt bolj ali manj uveljavljenih fantazij in medij, prek katerega posamezniki strukturirajo lastne fantazme. Stik antropologije in psihoanalitski pristop pa omogoča točko prešitja, kjer se združi kolektivno in individualno, saj je točka prešitja ravno kultura. Povzeto na kratko, individualna in kolektivna patologija kot sočasje tekom raziskovanja objekta preučevanja. Ker sva se pogovarjala o psihoanalitskih konceptih in simptomatskem v navezavi na sodobno družbo, nisva mogla mimo trenutne družbene dimenzije ustvarjanja nezaupanja v znanost, za katero se zato zdi, da je izgubila status subjekta, za katerega se predpostavlja, da vé. Slednje pa lahko razumemo kot nekakšen simptom trenutnega družbeno-kulturnega stanja v poplavi teorij zarot, dezinformacij in informacijskih mehurčkov na družbenih omrežjih. Še preden sva vstopila v svet jezika, je beseda tekla o vzpostavitvi bralnega krožka, katerega glavni namen je bila poglobitev teoretske vednosti. In kot je Mitja sklenil, teorija je brez podatkov slepa ter obratno. Vrhunski podatki so brez teoretskega izhodišča lahko povsem neuporabni, saj nimajo referenčnega okvirja, prek katerega bi se vzpostavili. V svetu jezika pa je gost zadnjega letošnjega podkasta predstavil pomenske dimenzije telesa, ki se lahko izgubijo tekom prevajanja iz nemščine v slovenščino. Odgovori na zadnji pet vprašanj so vsebovali nasvete o uporabi orodij za navajanje virov in pomodoro tehniki kot ključa do uspešnega zaključevanja disertacije, kar smo lahko že slišali v dosedanjih podkastih. Gostov pogled na ponovni vpis na doktorski študij pa je odprl povsem novo dimenzijo odgovarjanja na to vprašanje, saj je zagovarjal antropološki pristop, ki vodi do ubiranja drugačnih poti. To je namreč edino, kar omogoča odpiranje raznolikih perspektiv. Podobno kot tudi odgovor na vprašanje, koga bi povabil na večerjo, kjer bi Mitja z veseljem šel na večerjo v neko drugo kulturo. Tovrstna izkušnja je lahko prava popotnica do spoznanja, da kot individuum praktično ne veš ničesar, saj ne znaš pravilno uporabljati pribora in nenazadnje niti hrane, ki ti je postrežena, ne poznaš. Našo kinoteko filmskih nasvetov pa dopolnjujemo s filmom Thelma, s čimer zaključujemo praznično epizodo in vam v ...