Z Žanom Kovačičem o superračunalnikih in kako prihraniti energijo v pomembnih kemijskih reakcijah. #MetaPHoDcast Tokrat je gost Žan Kovačič, kemijski inženir, ki dela doktorat na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Za študij se je odločil po prigovarjanju očeta kemika, ki mu je predlagal, da naj si izbere nekaj, s čimer se bo lahko ustrezno preživljal. Pravi, da sebe ne bi označil kot pridnega, ampak bolj človeka, ki vse naredi po liniji najmanjšega odpora. Na doktoratu se to ni nič spremenilo. Za svoj doktorat pove, da je teoretične narave, kar se mu na začetku ni zdelo najbolj zanimivo, saj je tekom magisterija delal veliko eksperimentalnega dela. Zdaj pa veliko programira in uporablja superračunalnik. Razloži, da to ni »hekanje«. S superračunalnikom preračunava, koliko energije je potrebne pri določenih kemijskih procesih. Upa, da bodo te izračune prenesli tudi v industrijo. Kot primer pove, da 2 % svetovne energije letno porabimo za proizvodnjo amonijaka, ki ga uporabljamo predvsem za proizvodnjo gnojil. Brez gnojil seveda ne bi pridelali dovolj hrane. Pri tem procesu (Haber-Boschev proces) se uporablja železov katalizator. Če bi odkrili boljši katalizator, bi lahko prihranili ogromno energije. Konkretno razloži proces svojega dela na primeru ogljikovega dioksida. Plin, ki nam je vsem poznan, tudi zato, ker je toplogredni plin in pripomore k segrevanju ozračja. Da bi se ga znebili, ga je potrebno pretvoriti v kakšen drug plin (ogljikov monoksid ali metan). Pri tem Žan v program lahko vnese že obstoječi katalizator in nato program preračuna vezavo molekul na površino katalizatorja in za to potrebno energijo. Druga možnost pa bi bila, da napovejo nove katalizatorje. Izračunajo določene lastnosti, na podlagi tega pa lahko predvidevajo, ali z novim katalizatorjem reakcija poteka bolje. Pri tem dosti sodelujejo tudi z eksperimentalisti. Če bi vsak katalizator testirali, bi to trajalo več let, zato je lažje, če do rešitev pridejo teoretično in se eksperimentalno preveri samo najbolj obetavne katalizatorje. Povprašam ga, če bi lahko njegovo delo na kakšen način pripomoglo k izboljšanju globalnega segrevanja ozračja. Pravi, da se z nečim podobnim ukvarja njegova kolegica in sicer ugotavlja, kako bi ulovili ogljikov dioksid iz različnih izpustov, nato pa bi ga spremenili v nekaj uporabnega. Ideja take krožne ekonomije pa je še daleč pred realizacijo. Globalnega segrevanja ozračja torej ne moremo rešiti preko noči. Lahko pa vseeno zaključiva, da bi optimizacija mnogih kemijskih procesov prihranila veliko energije, kar bi vseeno bilo okolju prijazno. Žan na koncu pove, da mu je v pomoč pri delu tudi nov program ChatGPT, saj si z njim pomaga pri preurejanju kakšnih povedi. Kot mnogi gostje pred njim, tudi Žan izpostavi prenizke plače mladih raziskovalcev. Pravi, da tekom doktorata ni doživljal pretiranega stresa. Za to gre zahvala predvsem njegovim sodelavcem, saj jih izpostavi tudi kot vrhunec doktorata. Ostalim doktorskim študentom in študentkam pa svetuje, da naj jih doktorat ne definira in naj ohranijo zdravo ravnotežje med zasebnim življenjem in doktoratom. ———– Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini. Nastajanje podkasta v letu 2023 finančno podpira ARIS, Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.