Z Nikom Šabedrom, ki ima že od majhnega rad naravo, o ekologiji leopardov v namibijski kulturni krajini. #MetaPHoDcast Nik Šabeder je biolog, ki dela doktorat na Biotehniški fakulteti v Ljubljani na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Najprej je v Mariboru dokončal dodiplomski študij na oddelku za biologijo na Fakulteti za naravoslovje in matematiko. Za podiplomski študij pa se je preselil v Ljubljano, kjer je magistriral iz ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti. Že od majhnega ima rad naravo, zato se je kljub prigovarjanju družinskih članov, naj si izbere študij kemije, odločil za študij biologije. Za doktorat se je odločil, ker se je tekom magistrskega študija in prek sodelovanja v nevladnih organizacijah za varstvo narave v njem prebudila želja po raziskovanju. V nevladni organizaciji Dinaricum se je malo bolj seznanil z zaščito živali, predvsem zveri. Danes preučuje ekologijo leopardov v namibijski kulturni krajini. Nik pove, da je Namibija velika država, ki ima nizko gostoto prebivalstva. Je dom leopardov, levov, gepardov in ostalih živali, ki jih velikokrat gledamo v dokumentarnih oddajah. Tekom raziskovanja je tudi sam že obiskal Namibijo, natančneje je obiskal predel južno od glavnega mesta Windhoek. Samo potovanje izpostavi kot večji izziv, saj je tam popolnoma drugačna kultura, navaditi pa se je bilo treba tudi na velikost države in neurejene ceste. V Namibiji zbirajo podatke o leopardovih habitatih, predvsem jih zanima, kje podnevi počivajo. Vprašam, če je izbor mesta za počivanje povezan z varnostjo, ampak mi Nik razloži, da o tem še praktično nič ni znanega. Trenutno ugibajo, ali se leopard umakne predvsem stran od ljudi ali pa išče dovolj preraščeno območje, kjer se varno počuti. Nik pove, da je afriški leopard še vedno ranljiva vrsta, čeprav v zadnjem času njegova populacija narašča. V preteklosti pa se je število leopardov zmanjševalo predvsem na račun človekovega uničenja njegovih habitatov. Pod pritiskom je zaradi sprememb njegovega habitata v kmetijska območja. Ker ta kmetijska območja sovpadajo z leopardovim habitatom, pride do konfliktov, saj leopard na teh farmah lahko upleni tudi teličke. To seveda ni všeč kmetom, ki takega leoparda lahko kar odstrelijo. V Namibiji imajo tudi nacionalne parke, kjer je razvoj živali prepuščen naravi. Eden največjih in najbolj obiskanih parkov je Etosha national park, ki je velik kot Slovenija. Pogosto pa je število leopardov in ostalih živali večje izven zavarovanih območij. Nik pravi, da več kot vemo o leopardih, lažje jim pomagamo pri ohranitvi vrste. Kot dober primer pove zgodbo, kako so iz podatkov z ovratnice odstreljenega leoparda, ugotovili, da ta leopard sploh ni uplenil telička, torej je bil odstreljen po krivici. Če bi podatke z ovratnice uporabili in kmetu povedali, da njegove živali ni uplenil leopard, bi seveda leoparda lahko rešili. Poudari še, da z uvajanjem zaščitenih območij za leoparda posredno zaščitimo tudi ostale živali in rastline v tem območju, kar pomeni, da pomagamo ohraniti naravo na splošno. Nik na koncu pove, da naj se raziskovalci potrudijo najti programe, ki jim bodo prihranili čas, in naj se novih programov ne ustrašijo. Kot aktualizacijo doktorskega študija predlaga več mednarodnega sodelovanja in preureditev predmetov, ki so velikokrat časovno zahtevni, kljub temu pa brez dodane vrednosti. Kot prvo malo zmago doktorskega študija si šteje uspešen zagon kode v programu R, »highlight« doktorata pa je seveda terensko delo v Namibiji. Pri spopadanju s stresom mu najbolj pomaga pogovor s prijateljem, svetuje pa nam tudi dovolj hobijev in časa za sprostitev. Za konec pa pove, da naj doktorski študenti in študentke sprejmejo, da je potreben čas, da se določenih stvari naučimo in s tem ni popolnoma nič narobe. ———– Meta PHoDcast so pogovori z mladimi razisk...