Ta osemnajsta epizoda podkasta, v kateri se z Muanisom Sinanovićem, esejistom, kritikom in pesnikom, o tem, “Ali stari svet umira?”, razgovoriva.Stari svet umira, na njegovem pogorišču pa lomastijo pošasti. Po drugi svetovni vojni se je zdelo, da je ni ovire, ki je socialna, liberalna demokracija, pobratena s kapitalizmom, ne bi mogla premagati, da sta vsesplošna blaginja in svetovni mir samo še vprašanji časa. Potem so prišle krize, ena za drugo, in samozavestni Zahod spravile na kolena. Silaki danes spet terorizirajo šibkejše, imperialistom se vsem na očeh cedijo sline pred surovinami nekdaj tretjega sveta, fašisti pa so sneli ovčje kožuhe in tulijo brez srama. Važno je, kdo je močnejši, kdo zvitejši, predvsem pa bogatejši. Namesto na koncu zgodovine smo se tako znašli na njenem začetku.Kako smo se na tej točki (zopet) znašli in kdo nas je do nje privedel? Kaj je tisto, kar neti krize sveta, gospodarska ali duhovna revščina? Bodo smrt fašizmu prinesle aktualne volitve, ali je potrebno to igro oligarhičnih interesov v izhodišču zavrniti? Kako upanje na revolucijo ohranjati, ko pa se v času histeričnega drhaljenja vsak krik zdi zgolj kot še več hrupa za nič? In na kakšne vrednote se pri tem ozirati – ko pa so vrednote same zakrnele? Muanisa Sinanovića sta človečanska razbojnika ugrabila na festivalu Odprti horizonti in ga v Kličkovi kleti Gostilne Pri treh ribnikih pod nič stopinj celzija zasliševala, vse dokler ni izdavil poslednje skrivnosti historičnega materializma. Hipotermiji so se izognili, kapilare idejne propagacije pa uspešno razširili.