Evropski poslanec dr. Milan Brglez se je v sedmem pogovoru Od doma do doma pogovarjal z Aljošo Škaperjem, ki sta ga nezgoda in lastna izkušnja usmerili na pot boja za dostopno grajeno okolje za invalidske vozičke. Aljoša Škaper, ki je po nezgodi pristal na invalidskem vozičku, priznava, da je pred nesrečo tudi sam imel predsodke glede gibalno oviranih, kar je posledica tega, da ljudje, ki med bližnjimi nimajo osebe na vozičku, tematiko premalo poznajo. Kot pravi, se to kaže tudi pri dobronamerni pomoči, ki je velikokrat nepotrebna in nezaželena, zato poudarja, da je osebo na vozičku potrebno vedno vprašati, ali pomoč sploh potrebuje. Nepoznavanje tematike se po njegovih besedah kaže tudi v ukrepih vlade, ki je med ranljive skupine v času epidemije COVID-19 med drugim uvrstila invalide in jim zamejila obiske trgovin. Kot pravi, se mu je zdel ukrep ob prepolnih trgovinah na začetku epidemije smiseln, zdaj, ko so se razmere umirile, pa bi ga bilo dobro premisliti. Pri tem opozarja, da je vlada z ukrepom vse oblike invalidnosti vrgla v isti v koš, hkrati pa je invalide izenačila z ostalimi ranljivimi skupinami. Nekateri gibalno ovirani zaradi različnih bolezenskih stanj res spadajo v ranljivo skupino, a še zdaleč ne vsi, pravi Škaper in dodaja, da veliko ljudi na vozičkih hodi v službo, zato jim morda zgodnja ura za obisk trgovine ne ustreza. Škaper se sicer ukvarja z vprašanjem dostopnosti za ljudi na vozičkih. Po nezgodi je namreč ugotovil, da v Sloveniji nimamo enotnega vira informacij o dostopnosti z invalidskim vozičkom, zato je skupaj z ženo oblikoval spletni portal dostopnih točk pridem.si, ki gibalno oviranim omogoča, da se predhodno seznanijo o dostopnosti lokacije z vozičkom. Spletni portal je nato nadgradil še z aplikacijo Ljubljana by Wheelchair, ki je namenjena turistom. Po Škaperjevih ocenah se Ljubljana po dostopnosti primerja z drugimi razvitimi evropskimi mesti. Kot pravi, lahko z vozičkom prideš kamorkoli, dobro prilagojen je tudi javni prevoz. Glavno pomanjkljivost predvsem za turiste vidi v prenočiščih, saj prilagojena ponujajo le dražje nastanitve. Škaper pravi, da bi vse državne institucije in zasebni objekti v javni rabi v Sloveniji, kot so gostilne in restavracije, morali biti dostopni z invalidskim vozičkom, pa to še zdaleč ni tako. Kot primer navaja stari del Ljubljane, kjer dostop do trgovinic in lokalov onemogočata ena ali dve stopnici. Škaper zato pristojne in lastnike lokalov poziva, da tovrstne ovire odpravijo, saj je težava s klančino v večini primerov enostavno in poceni rešljiva, s tem pa bi dostop olajšali tudi osebam z otroškimi vozički in mnogim starejšim. Kljub prizadevanjem za izboljšanje dostopnosti Škaper sicer opozarja, da vse rešitve niso vedno enako primerne, zato si želi, da bi se ljudje z njimi predhodno posvetovali.