Dobrota še zdaleč ni sirota, dokazujemo zadnja leta. Ne mine teden brez kakšnega dobrotniškega uspeha ali rekorda, s katerim dokažemo, da za pravo ali dobro stvar in seveda za otroke znamo stopiti skupaj, darovati ali pa vsaj všečkati prizadevanja dobrih. Čemu pripisujete epidemijo pozivov k pomoči? Zakaj tudi sami darujete ali sodelujete? Po kakšnem kriteriju se v poplavi različnih platform za aplikacijo vaše dobrote odločate, komu darovati in komu ne? Ali obstaja skupina ljudi, ki ji naša dobrota daje prednost? In nenazadnje: so berači stare šole in eksotična lačna mladež z razglednic Unicefa v obdobju Facebooka blago iz mode?