Spoštovani fuzbal atje in basket mame, ki s kosmiči in spodbudo in dretjem na sodnike hranite male Gajserje, Kopitarje, Dragiče in Messije: od kdaj in zakaj je šport vaših otrok postal tako resna reč, da športni psihologi poročajo o depresiji in izgorelosti pri mulariji, stari 11 ali 12 let? Zakaj smo privolili v to, da je ključna vrednota športa rezultat, čeprav vemo, da ima orodje za doseganje presežnih rezultatov zelo majhen odstotek ljudi? Zakaj sina vzdržujemo v iluziji, da bo Messi, čeprav vemo, da se ne bo zgodilo? V kakšni meri so pri tem udeleženi klubi, denar in mediji? In pa najpomembnejše: kje smo, kot odgovorni za svoje piščance, zašli mi – starši?