Dopustniške stereoptipe o divjih rusoglavih Britancih, čeških gornikih v sandalih, radodarnih Nizozemkah, preudarnih Nemcih in digitaliziranih Kitajcih poznamo. Kakšne pa so vaše izkušnje s čredicami sonarodnjakov in sonarodnjakinj, ki jih srečujete po kampih, plažah in trgih krajev, ki jih obiskujete? Ste ponosni nanje, na nas? Morda kdaj ob srečanju z “našimi” zardite? Se stapljamo z dolgočasnim povprečjem ali imamo kakšno kolektivno lastnost, ki nas v dobrem ali manj dobrem naredi opazne?