Zakaj Slovenci na Hrvaškem govorimo hrvaško, medtem ko se sosedje redkeje poslužujejo naše lepo zvenče melodije? Zakaj se vedno trudimo govoriti jezike krajev, kamor odhajamo? Tudi v Italiji, Španiji, Nemčiji in Franciji slovimo po tem, da se naučimo naročiti kavo in rogljiček v njihovem jeziku. Menda se podobno vedemo tudi, kadar oni k nam prihajajo kot gostje: rogljičke ter kave razumemo kar v njihovih jezikih. Je slovensko turistično poliglostvo zgolj samovšečen mit, ali je v njem kaj resnice?