V predavalnice je sedla nova generacija bodočih doktorjev, magistrov in tistih manj ambicioznih, ki bodo prilezli samo do čisto navadnih prvostopenjskih bolonjčkov in bolonjčic. Ponosni so bodoči akademiki, sila ponosni smo starši, ponosna je vsa Slovenija, ki si bo danes v poročilih spet metala pesek v oči, kako zelo radi študiramo v teh krajih. Zakaj je študij še vedno takšna vrednota? Zakaj od otrok še vedno pričakujemo, da se vpišejo na fakulteto? Odlagamo stik z realnostjo? Zdravimo svoje lastne komplekse? Zakaj so obrtniški poklici še vedno rezervirani za capinke in capine iz zadnje klopi?