Slovenski slavist Matija Murko je s fonografom na Balkanu odkril, da ljudski pevci iste pesmi ne ponavljajo dobesedno, a vseeno vztrajajo, da pojejo natanko to, kar so se naučili. To spoznanje je usmerilo Milmana Parryja k dokazu, da je tudi Homerjeva epika nastala na enak način — sproti, iz naučenih formul, brez enega samega izvirnika. Epizoda sledi tej sledi vse do sodobnih jezikovnih modelov, ki besedila prav tako ne jemljejo iz arhiva, temveč jih tvorijo v trenutku. A razlika je bistvena: guslar je odgovarjal svoji skupnosti, model pa nikomur. Kaj to pomeni za vlogo človeka, ki mora danes presoditi, kaj od tako ustvarjenega besedila sploh drži? Cel članek: beri.kvarkadabra.net Dialog je ustvarjen s pomočjo orodja NotebookLM.