Gostja, slovenistka, predvsem pa etnologinja dr. Marija Klobčar iz Kamnika, je skozi dolgoletne raziskave ustnega ljudskega izročila, dediščine potujočih pevcev, geneze ljudskih pesmi in medkulturnega prepletanja dvojezičnih izrazov tovrstne pisne in nezapisane dediščine, v svoj opus uvrstila tudi pred kratkim pri Založbi ZRC SAZU izdano študijo z naslovom »Zvonovi so sami zapeli – naravne nesreče in kolektivni spomin«. V povzetku predstavitve na spletni strani založbe so zapisali, »da se monografija vsebinsko večinoma naslanja na (t.im. »beljaški) potres leta 1348, za samo obravnavo te teme pa je bilo odločilno razreševanje zgodovinskega konteksta izročila, povezanega s Kamnikom in z izročilom o jezeru, ki naj bi bilo na prostoru tega mesta pred potresom«. Temeljno raziskovalno izhodišče dela je soočenje interpretacij zgodovinopisnega pristopa, ki temelji izključno na pisanih virih o dogodku (za razliko s Koroško, jih s Kranjske praktično ni) z interpretacijo nezapisanega ljudskega izročila. Avtorica izpostavlja, da slednja razlaga ne more dokazljivo pojasniti datumov dogodkov, lahko pa s poglabljanjem v nepisno dediščino odpre nova zgodovinska razumevanja teh dogodkov. Primer: gradovi, novi trgi in naselja nemških priseljencev na ozemlju sedanje Slovenije v drugi polovici 14. stoletja prvenstveno niso nastali zaradi posledic smrtonosne »črne« kuge po potresu temveč zaradi posledic potresa, torej razrušenih gradov in naselij z večinskim slovenskim prebivalstvom vred. FOTO: Marija Klobčar v našem studiu s knjigo v rokah VIR: Program Ars, Goran Tenze