Kot da naju ne bi niti opazile! Rojele so, v panj nosile cvetni prah in letele nazaj na mestno pašo. Hja, bržkone je pomagalo, da sva bili v družbi strašno hudega Gorazda Trušnovca. Midve bi rekli, njihovega šefa, sam bi rekel, njihovega partnerja. Gorazd je urbani čebelar, ki redno obiskuje in skrbi za dobro počutje vsaj dva milijona teh letečih in skoraj neopaznih prebivalk Ljubljane. Jih je pa po njegovi oceni dobrih deset milijonov in vse imajo svoje skrbnike. Večina človeških prebivalcev mesta z njimi praktično nimajo nobenega stika. Če se po kakšen naključju ne spustijo v bolj resnem roju z vrha katere od ljubljanskih stolpnic, jim niti ne bi namenjali veliko pozornosti. Ljudje imamo srečo, da čebel ne zanimamo. Bolj so jim privlačni drevesa, cvetje, voda, »mi smo kot nekakšen stranski pojav v njihovi evoluciji,« pravi Gorazd. Kljub temu pa radi uživamo v sadovih njihovega dela. Da se ga nazadnje obrati, preliti v steklene lončke in nato pojesti, skrbi Gorazd. Gorazd sicer ni le čebelar, je tudi arhitekt. Tudi Jože Plečenik je bil oboje, čebelar in arhitekt. Ni bil pa obenem še filmskih kritik, avtor kratkih zgodb, Stritarjev nagrajenec, urednik revije Ekran. Res pa je, da je zdaj predvsem čebelar. Nekako polovico leta eno in polovico vse ostalo. In tako že zadnjih deset let. »Če bi mi kdo na začetku rekel, da se bom preživljal s čebelarstvom, bi najbrž umrl od smeha.« Čeprav to pomeni, da o dopustu praktično ne more razmišljati - no, razmišlja lahko, samo uresniči ga bolj težko -, bi zdaj najbrž umrl od smeha, če bi mu kdo rekel, da se mora vrniti v kakšno bolj urbano službo. Lažje si je predstavljati, kako z njimi zoblje češnje - one sicer cvetni prah češnjevega drevesa, on pa njegove sadeže, ki jih brez njegovih partnerk ne bi bilo. Skratka, 6. epizodo podkasta Strašno hudi smo preživeli brez pikov, kar pa ne pomeni, da ne bomo v naslednji popikani vsi, čeprav v njej ne bo nastopila niti ena čebela.