Trinajst let sedi ob posteljah ljudi, ki so v jeseni življenja, in po lastnih besedah jih je na zadnjo pot pospremil vsaj sto. Jani Kramar je predsednik območnega odbora Slovenskega društva Hospic za Dolenjsko, Posavje in Belo krajino. Bdi nad postavitvijo druge Hospicove hiše v Sloveniji in vodi program za detabuizacijo smrti. Pred tem je 35 let delal v turizmu. Smrti se je nekoč silno bal in prav zato je postal prostovoljec, saj jo je hotel bolje razumeti. Čeprav je odraščal v zdravniški družini, kjer smrt ni bila tabu, je šele pozneje spoznal, da mu je nekaj manjkalo: »Smrt ni samo medicinski pojav. Človek je vsaj še duhovno, socialno in duševno bitje.«

Spodbuja pogovore o smrti, saj so »zadrege ob koncu življenja manjše, če se o določenih stvareh spregovori takrat, ko je še čas«. Na obiskih ga svojci pogosto prosijo, naj bolniku ne omenijo diagnoze ali smrti, bolnik pa ga ob odhodu prosi, naj o tem, da se zaveda svojega konca, ne pove svojcem. Vsi torej vse vedo, vsak pa želi zaščititi drugega. Med kuhinjo in spalnico tako zraste zid, dragoceni tedni, ki bi jih lahko minili pogovorom, pa minevajo. Priročnika za takšne trenutke, ko se srečuje z neozdravljivo bolnimi in njihovimi svojci, seveda ni, zato v družine prihaja kot »eno veliko uho, pa majhna usta«.

--

Podpri Strašno hude

Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite www.strasnohudi.si/podpri