Do morja je v tem hipu tako in drugače daleč, a do njega smo se sredi te pozne jeseni odločili priti za vsako ceno. Nazadnje niti ni bilo težko. Potrebovali smo le kavč in trenirko, za ključen premik pa sta poskrbela s kresnikom nagrajeni roman Ivana pred morjem in njegova avtorica, naša tokratna sogovornica, Veronika Simoniti.V romanu se prepleta več pripovedovalskih niti, toda tisto, rdečo, v rokah drži babica Ivana. Spoznamo jo v 20. letih prejšnjega stoletja, ko je bila še zasanjano, čeprav uporno dekletce, z njo pa nato hodimo vštric skoraj sedem desetletij. Toda Ivana sama nam tiste skrivnosti, ki poganja roman, bralca pa žene, da vztrajno obrača strani, ne razkrije.Prav lahko bi se zgodilo, da bi družinska skrivnost ostala povsem zakopana in zamolčana, če pripovedovalka pa babičini smrti med pospravljanjem stanovanja, zbujanjem in brisanjem spominov ne bi našla porumenele fotografije. Na njej je brez težav prepoznala svojo mamo, babico prav tako, nenavadno pa ji je bilo, da je bila videti noseča. Je res bila? Kdo je otrok? Bi lahko imela strica ali teto? Kaj se je z njim zgodilo? Babica je tiho. Gre po sledi njene tišine pripovedovalka. Košček za koščkom odkriva drobce družinske zgodovine in jih razpostavlja tako, da pravo podobo uzremo, ko jim doda še zadnjega. Vendar v preteklost njene družine ne gleda le z mikroskopom, hkrati se odmika tako daleč, da bralci uzremo še, kako se je poleg osebnih zgodb odvijala tudi naša skupna preteklost pred, med in po drugi svetovni vojni. In kaj bi utegnilo babico pripraviti do tega, da je skrivnost obdržala zase.Ni presenetljivo, da je Ivana pred morjem pravzprav roman o iskanju doma. Ivani se ideja doma kot skupnega zavetja nenehno izmika. Takoj, ko se ji prbliža, že se ji oddalji – podobno kot val, ki se nam lahko povsem približa, ampak še preden nas zares zalije, se že odmakne. Do naslednjega poskusa.- - - Veronika Simoniti je za roman Ivana pred morjem letos prejela nagrado kresnik. Zanj je bila nominirana tudi že pred petimi leti, ko je objavila svoj prvi roman Kameno seme. Sicer pa je objavila več zbirk kratkih zgod in prevodov iz italijanskega in francoskega jezika. Skoraj vsako njeno izvirno delo je bilo vsaj nominirano za katero od literarnih nagrad, in tudi njena zadnja knjiga, zbirka kratkih zgodb Fugato, je bilo uvrščena med finaliste nagrade Novo mesto.