»Zadružništvo za nemoten razvoj potrebuje avtonomijo. Ravno v tem je prednost zadružne forme, da omogoča iznajdljivost, danes temu rečemo kreativnost posameznikov in skupin znotraj osnovnega zadružnega modela. Le dopuščena avtonomija omogoča dolgoročno optimalne rezultate za posameznika in skupnost. Zgodovinski čas ni bil vedno naklonjen tej osnovni zahtevi. Le pomislimo na čas po drugi svetovni vojni, na čas socialističnega zadružništva. Na čas, ko so bili kar nekaj časa v ospredju ideološki in politični cilji, posamezniki in njihove potrebe pa bistveno manj, ali pa sploh ne,« je na predstavitvi monografije o zgodovini zadružništva v Sloveniji od leta 1856 do 1992 dejal dr. Žarko Lazarević.