Slovenski Podcasti

Seznam vseh slovenskih podcastov


147 medvedov

Na začetku pojasnilo za tistih nekaj sto Slovencev, ki v Ljubljani ne živijo, ali ki se v zadnjih nekaj dneh niso odpeljali v prestolnico po takšnih ali drugačnih opravkih. Na Trgu republike, na tistem trgu, ki je težo slovenske zgodovine in z njo povezane usodnosti prevzel na svoja pleča od Kongresnega trga, so se pojavili medvedi. Na Trgu Republike se po navadi pojavljajo protestniki te ali one sorte, kdaj pa kdaj tudi kakšen poslanec iz bližnjega parlamenta, ali pa naključni mimoidoči. Seveda tudi mladi, ki z deskami skačejo prek legendarnih stopnic modernistične arhitekture. Kako so se tam znašli pisano pobarvani plastični medvedi? Zgodba je razmeroma enostavna. Nemški zakonski par je prišel na idejo, da bo spodbudil tako ulično umetnost v Berlinu kot tudi razumevanje in sodelovanje med narodi s plastičnimi medvedi. Ideja je bila, da vsak izmed medvedov predstavlja posamezno državo in umetnik iz vsake medveda tudi okrasi. Medvedi imajo v Nemčiji smisel, ker Berlin v korenu nosi tega vsejedca, v Ljubljani pa bomo to šele videli. Torej; na Trgu republike se je naselilo 145 medvedov, ki pobarvani z navdihom prav toliko umetnikov širijo idejo sobivanja in miru. Na njih mrko gleda Edvard Kardelj, ki se je njega dni tudi ukvarjal z idejo sobivanja in miru, nedaleč vstran pa se mota spomin na Milana Kučana, ki je prav tu narodu ob rojstvu države zaželel sobivanje in mir. Iz odtočnih kanalov opreza Pavel Rupar, ki si mir in sobivanje ter višje penzije želi predvsem za upokojence, za vsak primer pa je na parkiriščih pod trgom pripravljena cela plejada grotesknih likov, ki so na takšen ali drugačen način zastopali svoje parcialne, ali pa interese koga drugega, na svetem tlaku kultnega mesta slovenstva.Ampak vse te so zdaj zamenjali plastični dvometrski medvedi. Hočemo povedati; ni treba na avtobus ter se z obrabo v kolku, ihto v srcu in oblogo na glasilkah odpeljati do Trga republike. Skoraj enako stori za vas plastičen medved. Pa pustimo ideologijo ter se podajmo na spolzek teren umetnostne kritike. Tudi neizvedenemu v radoživ svet premoderne umetnosti je jasno, da ti medvedi niso umetnostnozgodovinski presežek. Tudi znotraj spoštovanega ceha uličnih umetnikov, (kar bomo sicer kmalu postali vsi, zapisani muzam) ne gre za oblikovalske presežke. Oster kritik zna celo zapisati, da gre za kič … Torej; če ne umetnost, kaj žene te medvede, da zasedajo prostor na Trgu republike? Razmišljujoči, sploh humanist, takoj opozori na plemenito idejo onih dveh Nemcev, ki medvede postavljata po vsem svetu v želji po razumevanju in miru med narodi. Ideja je res plemenita, izvedba pa milo rečeno naivna, bolj grobo rečeno pa skrajno butasta. Če pogledamo samo na dosedanjo prakso … Umetnost se je proti nasilju in za mir ter za razumevanje bojevala z genijem nekaterih največjih umov, kar se jih je rodilo na tem žalostnem planetu. Guernica je recimo prva, ki pade na pamet. Pa ni nič pomagalo. In tam, kjer so bili poteptani največji, kjer so bile slike, kipi, glasba in besede zaman, kjer je vojaški škorenj pomendral vse prošnje in molitve po miru in razumevanju med narodi, bo uspelo plastičnim medvedom? Na ljubljanski občini so prepričani, da jim bo, je pa res, da so na ljubljanski občini tudi prepričani, da je srbski predsednik Vučič demokrat. Če je v ozadju nemško veleposlaništvo, vplivni posamezniki, mednarodni umetniki in predsednica parlamenta, še ne pomeni, da je ideja dveh Nemcev kaj več kot neumnost. »Buddy Bear«, kot se ves projekt imenuje, ima bleščečo zgodovino; v dvajsetih letih so ti medvedi stali na nekaterih najbolj ikoničnih točkah na planetu, videlo jih je na milijone obiskovalcev, o njih so se pozitivno izrazile prominence najvišjih položajev, pa to vse še vedno ne pomeni, da ideja ni butasta. Kot empirični dokaz ponujamo dejstvo, da je prav v času, ko ti medvedi molijo šape v zrak, svet na robu kataklizme, kot ni bil že zadnjih sedemdeset let. Če bi energijo, sredstva in dober namen, ki jih zahteva prevažanje teh medvedov po svetu, kanalizirali v reševanje resničnih problemov z resničnimi sredstvi, bi se morda ne znašli v vsej tej šlamastiki. Še bolj plastično; če diktatorji ne slišijo opozoril in prošenj celotnega svetovnega razumništva, je težko verjetno, da bodo slišali sporočilo 147 plastičnih medvedov. In še pod črto; Edo Ravnikar se mora vsaj malo obračati v grobu, ko mu na trgu krošnjarijo z vso to plastično galanterijo.