Slovenski Podcasti

Seznam vseh slovenskih podcastov


Mussolini pade iz omare

S častnimi občani je hudič. Tisti, ki jih ta čast doleti, nagonsko slutijo, da ne bodo več dolgo tlačili zemljice, tisti, ki jo dodelijo, pa se vržejo v zobe materi zgodovini. Hočemo povedati, da so za častne občane v glavnem odgovorni župani. "Častni občan" tako bolj govori o županu, kot o častnem občanu. Tako je bilo tudi v preteklih dneh, ko je začel Mussolini, v prenesenem pomenu kot tudi v neprenesenem, kot okostnjak padati iz omar primorskih mest, trgov, krajev in občin. Javnost se je nad tem primerno zgražala in naslajala, ampak spet smo nekoliko pozabili na teoretične osnove častnega občanstva. Zato jih bomo v današnjem prispevku obnovili. Če ostanemo samo pri obeh Goricah; z naše strani, se pravi iz Nove Gorice, je na Mussolinija zrl naš častni občan, z belimi kamni zapisan na pobočje Sabotina in z zlatimi črkami v zgodovino, medtem ko je v stari Gorici oprezal Mussolini. Tako sta goriška častna občana, ne da bi se desetletja kdorkoli posebej vznemirjal, svojo ideološko, svetovnonazorsko, vojaško in še kakšno častno občanstvo tiho živela vseh teh zadnjih sto let. S tem, da ima Mussolini danes rahlo primerjalno prednost. Ko so nanj tako elegantno pozabili, oziroma, ko se jim niti pod liberalnimi, levimi in progresivnimi mestnimi vladami ni zdelo vredno, da bi se ga kot častnega občana znebili, je zdaj končno dočakal, da se je zgodovina dovolj obrnila in so njegov diktatorski slog, kot tudi njegove ideje in metode, ponovno v modi. Zadnjih osemdeset let se je samo potuhnil, zdaj ko so njegovi spet na oblasti, bo lahko zadovoljno sijal naprej. Medtem pa bo v Novi Gorici in v ostalih primorskih mestih treba na vrnitev fašistov na oblast še malo počakati. Vsekakor pa bo čakanje krajše, kot če bi čakali na vrnitev jugoslovanskega komunističnega režima, ki je patron nekaj sto Titovim častnim občanstvom, raztresenih po deželi. Ker zadeva s častnimi občani ima osnovno težavo v kontekstu toka zgodovine ... Kot primer … Feldmaršal Svetozar Borojević je bil po ubranitvi soške fronte leta 1915 nemudoma razglašen za častnega občana Ljubljane, a so mu naziv leta 1919 odvzeli, ker se avstro-ogrski general ni več skladal z agendo nove državne tvorbe, sploh pa ne pozneje z italijansko okupacijo. Pa so mu potem častno občanstvo leta 2009 vrnili in tako naprej in tako nazaj. In če bi danes tajnice občinskih uprav na Pivškem, v Brkinih, na delih Krasa ali Vipavske doline dovolj natančno pobrskale po omarah, bi našle Borojevićevo častno občinstvo, skrito v istih arhivih, kjer čepi tudi Mussolini kot častni občan vsake malo večje vasi in danes nerodno skače iz orumenelih fasciklov. Čeprav danes častna občanstva slovenskih mest vrvijo od politikov, se kljub vsemu zdi pametnejši trend, ki mu župani sledijo v zadnjih desetletjih; se pravi, da mesta naziv podeljujejo v glavnem kulturnikom, umetnikom in znanstvenikom. Ljubljana recimo, se od Milana Kučana leta 2007 in potem pogojno od dr. Franceta Bučarja iz 2009 in Janeza Stanovnika iz 2010 za politika ni več odločila. Ampak vrnimo se k Mussoliniju, s katerim v svetlo prihodnost plujejo v Gorici. Dva mogoča razloga najde razmišljujoči pri vztrajanju mestnih oblasti, da diktatorju, izvornemu fašistu in klavcu celih ljudstev, naziva ne odvzamejo. Prvi je, da pač ponosno nosijo vso svojo preteklost. Izbris pomembnih, ali odločujočih posameznikov iz zgodovine to manipulativno spreminja in v ničemer ne pripomore k avtentičnosti neke skupnosti. Druga možnost pa je prihajajoča evropska prestolnica kulture, ki bo združila obe mesti. Mogoče gre pri vztrajanju, da Mussolini ostane častni občan Gorice, samo za umetniško akcijo, ki opozarja, da smo vsi sinovi in hčere svojih očetov in da je preteklosti, kakorkoli že potiskamo glavo v pesek, težko, oziroma nemogoče ubežati.