Rutger Bregman: Človeštvo: zgodovina skozi prizmo optimizma (Vida založba, 2021, prevod: Mateja Seliškar Kenda)

»Preberi to knjigo zato, da boš dobil nekaj upanja v človeštvo, ker sem prepričan, da ga zadnje čase izgubljamo,« pravi igralec, voditelj in ustvarjalec spletnih vsebin Nik Škrlec o knjigi Rutgerja Bregmana Človeštvo: zgodovina skozi prizmo optimizma.

Rutger Bregman je nizozemski zgodovinar, publicist in novinar, ki v svojih knjigah rad pod vprašaj postavlja zakoreninjene predstave o tem, kako delujeta človek in družba. Mednarodno je zaslovel z Utopijo za realiste, sledili sta ji Človeštvo in Moralna ambicija. Na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu leta 2019 pa je završalo, ko je pozval zbrane bogataše, naj pozornost s filantropije raje preusmerijo k temu, da plačujejo davke.

Nik je njegovo knjigo odkril po naključju, med sprehodom po knjižnem sejmu. Nameraval jo je prebrati v štirinajstih dneh, a ko je začel, kar ni mogel nehati. Bregman v knjigi v precep vzame eno bolj zakoreninjenih idej: da smo ljudje pod tanko plastjo civiliziranosti sebični, nasilni in nevarni. A ko se avtor sprehaja skozi zgodovino, psihologijo in družbene eksperimente zagovarja tezo, da sta sodelovanje in zaupanje za človeka bolj temeljna, kot si radi predstavljamo.

Nik sam je »šolski primer« tega: drugim ljudem a priori zaupa, dokler njegovega zaupanja ne izdajo. Takšne primere pa pogosto najde tudi sam. Brez večjih težav. Recimo: s prijateljem sta se letos odločila ponoviti podvig iz študentskih let, ko sta štopala od Brestanice do Varšave. Tokrat sta se odpravila od Rima proti Ljubljani, pod enakimi pogoji kot nekoč: denar smeta porabiti za hrano in spanje, za prevoz pa ne. Torej sta morala štopati. Začela sta na rimskem letališču, saj sta sklepala, da jim bo tam najhitreje ustavil nekdo, ki bi ju bil pripravljen odpeljati dlje. Bodrila sta se, da bosta tam čakala do jutri, a jima je že po treh minutah ustavila zdelana dacia, v njem pa sta sedela Pakistanca, ki deset let živita v Italiji. Nik priznava, da bi marsikoga ob tem prizoru zaradi stereotipnih predstav postalo strah in bi prevoz raje odklonil. Sama tega strahu nista imela in spoznala sta dva neverjetno prijazna človeka, ki sta jima takoj pomagala.

Podobno se je nadaljevalo vso pot. Ustavljali so jima ljudje, ki so se tako ali drugače izkazali za malo samosvoje: ljudje z juga Italije, študenti, par, priseljenec iz Nemčije, in turški lastnik kebaba, ki ni govoril angleško. In s te poti se je Nik domov vrnil s spoznanjem: »Človek, ki ti je pripravljen pomagati, ti je pripravljen pomagati ne glede na to, kdo je, kaj je, od kod je.« Strahovi po njegovem pogosto izhajajo iz napačnih izhodišč.

Nik priznava, da je avtorjevo vztrajanje pri svoji tezi o dobrem morda res videti naivno, a doda: »Jaz mislim, da smo mogoče enako naivni, če verjamemo nasprotno.« Resnica je po njegovem nekje vmes. Človeštvo je tako knjiga, ki Niku sicer ni dala dokončnih odgovorov, odprla pa mu je nova vprašanja. In je knjiga, ki nas spomni, da lahko drugim pustimo malo več možnosti, da nas presenetijo.

***

O podkastu Območje lagodja

S sogovorniki z različnih področij odkrivamo njihova knjižna vesolja in veselja. Katero literarno delo jim je spodneslo tla in obrnilo na glavo svet, kakršnega so poznali? Katera knjiga ostaja njihova sopotnica še dolgo potem, ko so jo odložili? Kako spoznanja o literarnih življenjih oseb prehajajo tudi v njihovo vsakodnevno resničnost? Prisluhnite v AirBeletrininem podkastu Območje lagodja, ki ga gostita Maja Čakarić in Klara Škrinjar.