O utopističnem mislecu, ki je postal ideološki arhitekt povojne Jugoslavije in bil edini, s katerim je Tito vse do svoje smrti skorajda nepretrgoma delil oblastObstajajo ljudje, ki tako močno zaznamujejo zgodovino nekega prostora, da ta ne bi bila enaka brez njih. Pri nas je eden takih prav gotovo Edvard Kardelj, drugi človek socialistične Jugoslavije ter pravzaprav edini človek, ki si je z Josipom Brozom Titom vse do svoje smrti skorajda neprenehoma delil oblast ter v dobrem in slabem sooblikoval to nenavadno politično tvorbo, za katero so njeni voditelji po sporu s Sovjetsko zvezo leta 1948 počasi iznašli povsem svojo zunanje in notranjepolitično usmeritev. Prav gradnja slednjih je bila največja življenjska okupacija Edvarda Kardelja, ki ga brez dvoma lahko proglasimo za arhitekta samoupravnega socializma, sistema, za katerega je imel velike upe in je menil, da ponuja alternativo tako zahodnemu kapitalizmu kot sovjetskemu državnemu socializmu, skrbel pa je tudi za teoretsko podlago neuvrščenosti, jugoslovanske zunanje politike sodelovanja s tretjim svetom. O kontroverznem slovenskem politiku in teoretiku, ki je imel verjetno kot eden redkih političnih mislecev v zgodovini možnost, da svoje ideje prevaja v prakso, ki pa ga je na koncu globoko razočarala, bomo za tokratne Glasove svetov govorili z zgodovinarjem, akademikom dr. Jožetom Pirjevcem, ki je pri založbi Beletrina nedavno izdal obsežno monografijo z naslovom Kardelj: Socialistični utopist na oblasti. Foto: Edvarda Kardelj, Wikipedija, javna last