Zakaj se je nacistična Nemčija bojevala tudi po tem, ko je poleti ’44 postalo jasno, da je Tretji rajh vojno izgubil? In kako je mogoče, da je Hitlerjev režim na ozemljih pod svojim nadzorom lahko funkcioniral vse do konca?Decembra leta 1941, ko so Združene države Amerike z vsem svojim mogočnim industrijskim potencialom vstopile v vojno in ko je malodane istočasno Rdeča armada, ki bi po vseh izgubah, ki jih je bila utrpela tisto strašno poletje, pravzaprav že morala biti premagana, vendarle uspela ustaviti Wehrmacht pred vrati Moskve, je nekaj najbolj pronicljivih opazovalcev dogajanja najbrž že lahko posumilo, da se potek druge svetovne vojne ne razvija nujno v nemško korist. Potem so se v naslednjih dveh letih in pol zgodili Stalingrad in Kursk pa El-Alamein in Sicilija ter, čisto nazadnje, še uspešno izkrcanje zahodnih zaveznikov v Normandiji 6. junija 1944 in – zopet malodane istočasno – začetek operacije Bagration, med katero so Sovjeti do poznega poletja popolnoma uničili nemško armadno skupino Center in prodrli globoko na Poljsko. No, takrat pa ni šlo več le za peščico najbolj pronicljivih, najbolj daljnovidnih analitikov; takrat so tako rekoč vsi videli in vedeli, kako se bo svetovni spopad končal. Vsi – se pravi: tudi sami Nemci – so poleti leta 1944 namreč vedeli, da je Tretji rajh vojno v bistvu že izgubil.

In vendar se je, kot vemo, morija nadaljevala vse do maja 1945. Prav to dejstvo pred zgodovinarje postavlja nenavadno zagonetno vprašanje: zakaj so se Nemci tudi v izgubljenem položaju borili še naprej? Kaj so pravzaprav hoteli doseči, na kakšen konec vojne so upali? Predvsem pa: kako je mogoče, da je nacistični režim na ozemljih, ki so bila pod njegovim nadzorom, tako rekoč do zadnjih dni vojne lahko precej učinkovito izvajal oblast? Kako je mogoče, da so ljudje nacistične oblastnike – od samega Hitlerja na vrhu pa potem navzdol, vse do najnižjih strankarskih funkcionarjev – večidel ubogali? Kako je mogoče, da se niso uprli norosti svojih voditeljev – pa čeprav je tisti čas seveda že hudo primanjkovalo hrane, kurjave in zdravil, čeprav je vsak dan umrlo več tisoč nemških vojakov in čeprav so zavezniški bombniki starodavna nemška mesta sistematično ravnali s tlemi?

Nalogo odgovoriti na to nelahko uganko si je v intrigantni knjigi Konec : Nemčija 1944–1945 pred kakimi 15 leti zadal eden najpomembnejših sodobnih raziskovalcev druge svetovne vojne, angleški zgodovinar Ian Kershaw. Do kakšnih zaključkov se je navsezadnje dokopal, lahko zdaj preverimo tudi slovenski bralke in bralci, saj je pod založniškim okriljem Beletrine pred nedavnim izšel slovenski prevod omenjenega dela, za katerega je poskrbel Matej Venier. O ključnih poudarkih iz razprave o smrtnem deliriju Tretjega rajha smo govorili tudi v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav Mateja Veniera.

Foto: pogled na center Dresdna po zavezniškem letalskem bombardiranju februarja 1945, med katerim je bilo porušenih kar 90 odstotkov mestnega središča (Deutsche Fotothek / Wikipedija)