Najprej je pisala. Veliko pisala. Zase. Na roko. Dnevnik na dnevnik. Potem je stopila na oder. In se je skotalila njena kariera. Od stand upa prek kolumn za Siol do Radia Center in vodenja letošnje Eme. Je v konstantno radovedni fazi. In je neskončno oprijemljivo iskrena. In zelo rada govori - razen tisti dve leti v osnovni šoli. In Tanja Kocman je tista Marigorčanka, ki je najhitreje doslej izgovorila Maribor. (Foto: Osebni arhiv / Facebook) Mariborska pijača • Pir. Kar iz pločevinke. Kje na avtocesti iz Ljubljane začutiš Maribor? • Vedno ga čutim. Ljubim ga, tudi ko je mesto prazno. Kam bi te peljal Maribor na dejt • Na piknik: karirast prtek, vlegla bi se, odprla pivo. In Predina bi poslušala. Šal za zaljubene. Najljubši predel Maribora • Klišejsko: ob Lentu, vse, kar je ob ali na Dravi. Dravski most, ki mi največ pomeni • Em… Ta rdeči je najlepši, vedno ga izberem. Nisem vedela, da ljubim most! Največji dosežek/ponos Maribora • Njegovi strastni ljudje, ki mesta ne zapustijo tudi, ko ga želi kdo ugonobiti. Mariborčan/ka/i, po katerem/i/ih se zgledujem / me navdihuje(jo) • Moji starši, ker me na dnevni bazi prenašajo v isti hiši, moj brat, najbolj pa moj 12-letni nečak, moj največji učitelj o življenju. NK Maribor mi predstavlja • Ekstremno sem vesela, ko zmagajo, trpim, ko izgubijo. Ponosni moramo biti nanje. Turista bi v pol ure peljala • Odvisno, kak’ lep bi bil, hehe. Na Poštno, v Isabello na solato, pred Prvo gimnazijo in na Lent. Mariboru želim • Da se ohrani takšen, kakršen je. Pa da nehamo govoriti, kak’ je slabo. Pustimo ga pri miru, fajn je. *** Marigor je iber, fejst fajn, ajnfoh in aufbix lapanje o Mariboru. Upamo, da bomo podcast približali civilizaciji, torej našim gostom, s katerimi bomo religiozno kontrolirali utrip mesta, na bregu leve in desne Drave. Marigor ustvarjam blebetavo neučakani Jaša Lorenčič, in sicer na podstrešju mariborske Pionirske knjižnice, kjer nas prijetno gostijo s pronicljivim sloganom: “Po zavitih stopnicah se visoko pride!” Mi pa gostimo goste, s katerimi gre Maribor gor. P.S. Hvala Otu Rimeleju in Lačnemu Franceji za Nekaj lepljivega, Čudežnim poljem, ekipi Tekocheega Kruja in nepozabnima pubecoma iz Dandrough. Špici smo si namreč sposodobili pri njih. Hvala Mariborski knjižnici in Primožu Zajšku za šmekerski logotip! To. Je. Marigor! Na. Lape!