Čeprav so nočni nakupi in šopingi med vikendi za celo družino postali domača folklora, smo za praznike ostali brez kruha. Sindikati in trgovci so se dogovorili, da zaprejo vse, kar je. Tudi tiste enote, ki so bile nekoč dežurne. Ko je nekdo (Mihi) pripomnil, da gremo iz ene skrajnosti v drugo, so ga družabna omrežja razglasila za sovražnika delovnega razreda, neoliberalnega brezčutneža in sploh slabega človeka. Vprašanje se torej glasi: v katerih terminih je naša želja po nakupih legitimna in kdaj naš gon po kruhu in mortadeli postane sovražnik delovnega ljudstva?