Samo v dokumentarnih filmih občasno vidiš povsem prazne ulice, galerije in muzeje. Kakšen čarobni prah uporabijo producenti, da jim uspe prepričati direktorje ali župane, ne povedo. Je pa letos postalo jasno, da je lahko pri praznenju enako »učinkovit« tudi virus.Sars-cov-2 je tako izpraznil vedno buhteči Rim. Kako se znajti v praznini, a v njej naposled videti vse kaj drugega kot nič, je spomladi izkušal tudi gledališki igralec, prevajalec in novinar, dopisnik Radiotelevizije Slovenija iz Italije in Vatikana, Janko Petrovec.Kar je takrat videl in o čemer je razmišljal, je najprej objavljal na svojem facebook profilu, nato pa zbral v knjigo Karantena. Rim, ki je sredi poletja izšla pri založbi Goga.V pogovoru smo se vrnili v zgodnjo pomlad, ko se je v praznino budil Rim in Janko z njim. Kako je to, vemo tudi pri nas, saj smo jo uspeli dodobra spoznati, le da je bila nekoliko drugačnega okusa. Da ga še nekaj časa ne bomo pozabili, je pa tudi jasno. Smo pa z Jankom poskusili razmisliti tudi, kakšen priokus bodo praznina in ostali covid-19 ukrepi pustili v prihodnosti.In čeprav bi se radi vsi čimprej razbremenili teže virusa, ni vse, s čimer se soočamo, povsem za odmet:»Opazil sem veliko izrazov solidarnosti. Verjamem, da je solidarnost pomembna kvaliteta, verjamem pa tudi, da je naporna. Človeštvo namreč usmerjata vrednoti premoči močnejšega in pomoči šibkejšemu. Kdor je močnejši, zdrav, sposoben, iznajdljiv, gre naprej že po naravnem zakonu. Imam pa tudi moralni zakon, ki veleva, da nikogar ne pustimo za seboj. Vreden si toliko, kot daš sebe drugim. Biti solidaren ni nekaj, kar pride samo po sebi, zato si moramo nenehno prizadevati. In biti ljudem v uteho.«Knjiga: Karantena. Rim