Od »kar najhitreje« je nato minilo dobro leto. Katja je medtem napisala svoj prvi roman, nato še zbirko esejev, zamenjala celino, se spoprijela z doktoratom, postala profesorica ameriškim študentom, v vsakem primeru pa še naprej ostaja ena najbolj branih slovenskih avtoric in zagotovo najbolj prepoznavnih obrazov mlade generacije. Ma ja, še vedno mlade. Vse to, kar Katja je in še bo, ne izvira iz enega samega prebliska, ki bi ga lahko postavila v znan prostor in čas. Na nek način se je serija trenutkov odvila že pred njenim rojstvom, za katere so bili odgovorni že njeni stari starši, ki so bili, kot pravi, prva generacija, ki se je sama od sebe priučila delovati v intelektualnih poklicih. Semena, ki jih je potresala njena družina, so med drugim v njej skalila in zrasla v željo po pisanju in tudi po poučevanju. Vse pa se je v smer k pisanju zasukal kratek spis oziroma odstavek o zajčku, ki ga je napisala v prvem razredu, in ji je dal močan občutek za to, kakšno veselje in kakšen občutek moči v resnici prinaša pisanje.